Jackass

Jackass je zdaj postal še film, toda ohranil je format serije, ki jo vrti MTV, hočem reči, še vedno je le kolekcija brutalnih, sadomazohističnih, kubističnih gagov, s katerimi manični, infantilno-agonični predmestni skaterji najavljajo zaton zahodne civilizacije.

In kar je dobro - inhibicij praktično ni več. Jackass - naj si bo Johnny Knoxville, Steve-O, Bam Margera, Chris Pontius ali pa Dave England - se izstreli na stropni ventilator, na skate priklopi turbo-ognjemet (in se potem raztrešči na pločniku), s ostrim papirjem si reže kožo med prsti (iiii!), svojo bradavico nastavi aligatorju (au!), v rit si zatlači avtomobilček (in gre potem na rentgen), žali mimoidoče (ne sprašujte), v štacuni se podela kar v razstavno straniščno školjko (pred nemočnimi kupci & prodajalci), sladoled zalije z urinom - in potem vse to izbruha.

Ja, še samim Jackassom se to, kar počnejo, tako studi, da bruhajo. Toda vprašanje, kako mučiti, trpinčiti in poniževati samega sebe, ima prednost pred vprašanjem, kako mučiti, trpinčiti in poniževati druge.

Idej za samomučenje in samoponiževanje imajo na pretek, vsaka pa bi lahko postala mali, retardirani Klub golih pesti, ki je bil bazično itak le Jackass-za-intelektualce.

Jackass, sicer pop remix zeitgeista in "kulturnih vojn" (skaterska subkultura + body-art + reality-show + skrita kamera + underground), je ludistična parodija "svobode", "zdravega razuma" in "moralne prenove", ki jih promovirajo Bush in bušiji.

Avtodestrukcija ni postala le samoobrambni mehanizem, ampak tudi odgovor na destrukcijo - predmestni, tesnobni, frustrirani Jackassi svoje agresivnosti ne usmerjajo na druge, ampak nase. Jackass je groteskna korekcija Busheve doktrine.

ZA