Nomadi neba

Gotovo se zavedate, da obstaja nekaj takega kot road-movie. No, vidite, Nomadi neba pa so sky-movie. Road-movieji promovirajo mit o odprti, svobodni cesti, Nomadi neba pa promovirajo mit o odprtem, svobodnem nebu - brez stealth fighterjev in podobne F-golazni, huh. Kar je morda utopično, toda za tale francoski dokumentarec, poetično mojstrovino logistike, ni meja niti nebo, bolje rečeno - film Nomadi neba spremlja selitev istih ptic čez vse kontinente, čez 40 držav in čez vse letne čase. Sledi jim, še več - z njimi potuje. In to ves čas. Veliki plani ptic, ki letijo in letijo, so tako hipnotični kot veliki plani mrčesa v dokumentarcu Mikrokozmos, ki ga je pred leti posnela ista ekipa. In Nomadi neba so - tako kot Mikrokozmos - film redkih besed, a mnogih, tako gracioznih slik, da bi zanje ubijal celo sam Darwin. Zdi se, kot da so reč posnele same ptice. Ptičji film, posnet s ptičje perspektive.

Videti je kot dolg specialni efekt, pa ni, hočem reči, Nomadi neba so zelo specialni in hudo efektni, toda uporabljen ni bil niti en sam digitalni efekt. Ne, Nomadi neba se niso izvalili v računalniku, ampak in vivo. Film se pticam približa brez specialnih efektov (14 snemalcev!), toda tako elegantno in intimno, da jim lahko preštejete perje. In kremplje. Včasih se zazdi, da tu in tam zardijo. Od treme. In vznemirjenja. Oh, in superiornosti. Tudi same so očitno impresionirane, heh, toda ne nad tem, da jih snemajo (z jadralnega letala, daljinsko vodenih modelov, ultra lahkih letal, helikopterja, balona ipd.), ampak nad tem, da letijo. Njihov new-age elan nima nič s turizmom, pa četudi si v eni sami furi "organizirano" ogledajo Japonsko, ameriška jezera, Monument Valley, Saharo, Arktiko, kitajski zid, Amazonijo, Quebec, Alzacijo, Tour Eiffel in Himalajo. Tu in tam kako sestrelijo, recimo nad Kanado (Michael Moore?), toda formacija ptic se vali naprej, brez viz, z vizijo, vztrajno in inteligentno, v obljubljeno deželo - na izhodišče. Ni kaj, tu so bile pred človekom.

ZELO ZA