Poslednja noč

In kaj bi vi storili, če bi vedeli, da vas bodo jutri zaprli za sedem let, na voljo pa bi imeli še zadnjih 24 ur prostosti? Bi zbežali ali pa bi skušali zapreti stare račune? Bi se pogodili s tožilcem, ovadili svoje bosse in se prepustili programu za zaščito prič, ki bi vas spakiral v kako anonimno vukojebino? Ali pa bi se pogodili s tožilcem, ovadili svoje bosse, odjebali program za zaščito prič in se samurajsko nastavili šusu ruske mafije?

Monty Brogan (Edward Norton), izdani, jezni, baročno panični fuck-you newyorški diler, ki ga od dolgih sedmih let strogega zapora loči le še Poslednja noč, ima na voljo vse te moraste opcije, toda odloči se za tisto, ki vključuje najmanj akcije in največ moraliziranja - urediti hoče namreč nečiste in labilne odnose s svojimi najbližjimi, hja, z očetom (Brian Cox), z bejbo (Rosario Dawson) in s prijateljema, melanholičnim gimnazijskim učiteljem (Philip Seymour Hoffman) in energičnim borznim kavbojem (Barry Pepper).

Ja, pet pred dvanajsto se prelevi v eksistencialista - hoče se pogovoriti. In ja, Monty je tipični belec - svoje življenje hoče v zadnjem trenutku postaviti na noge. Kot da ga bodo jutri usmrtili. In kot da je to njegova poslednja noč na Zemlji. Ni. Ta apokaliptični, metafizični občutek je le refleks belske hipohondrije, ki se tu povsem očitno naslanja tudi na post-enajsto-septembrske ruševine, še več - Ground Zero je alegorija Montyjeve bolečine, alegorija belčevega agoničnega bremena. Če pomislimo, da je Poslednjo noč režiral Spike Lee, jezni in zelo direktni poet črnske identitete, rasnih frustracij in urbane džungle, in da je to sploh njegov prvi film o belcih, potem je meditiranje o svobodi in morali res prehud zalogaj za belca, ki misli, da je Cool Hand Luke, še preden ga zaprejo.

ZADRŽAN +