Sin

Filmi so preveliki narcisi, da nam ne bi kazali svojega obraza. V kakšnem mentalnem in emocionalnem stanju je ta obraz, niti ni važno. Belgijski Sin pa je film, ki nam kaže le svoj hrbet. Kamera polovico filma itak preždi na vratu resnobnega, lakoničnega, napetega mizarja, sicer učitelja na poklicni lesarski šoli (Olivier Gourmet), ki še vedno ni prebolel sinove smrti ter ločitve (Isabella Soupart) in ki - nehote - dobi novega učenca, nič hudega slutečega sinovega morilca (Morgan Marinne), polovico filma pa begajoče išče dovoljenje za snemanje, ne da bi se pri tem menila za vse tiste prave kote, ki bi nam lahko dali občutek, da nam je vse jasno in da vemo, koliko trenutkov oz. katero orodje mizarja ločuje od maščevanja.

In ko kamera skače z obraza na obraz, to počne kot skrčka Dogme, cine-veriteja in dokumentarca, brez totalov in brez muzike, ki bi skušala nadomestiti atmosfero ali pa hliniti vpogled v motive. Bolj motiviranega filma, ki bi nudil tako malo vpogleda v motive svojih junakov, zlepa ne boste videli. Sin je kumulus, neposreden in grob, niti malo statičen in še manj didaktičen, napet in klavstrofobičen, s tempom, toda brez katarze, film ene ideje in ene metode, delo tesarja, ki pa ne shodi po vodi.

ZA +