Bes pod kontrolo

Adam Sandler igra vedno isti lik - bebavega, infantilnega, napol retardiranega outsiderja s piskajočim glasom. Ko ga vidite, si rečete: če je lahko ta tip na prostosti, potem ni nobenega razloga, da sploh koga pošljejo v umobolnico. V Letu nad kukavičjim gnezdom bi se počutil kot doma. In privoščili si ga ne bi le psihiatri in nedojebana sestra Ratched, ampak tudi jebeni Harding, Ellis in Chief. Celo zjebani Billy Bibbit. In nenadjebljivi McMurphy. Ja, Sandlerju bi se dogajal Murphy. Non-stop. Nikoli ne bi bilo tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Preveč je očiten. Hočem reči, ne bi mogel blefirati, da je "normalen". Ali pa "zdrav". Nihče mu ne bi verjel. Kar nas pripelje do komedije Bes pod kontrolo, ki ni nič drugega kot meta-film o Adamu Sandlerju. Reč je tako didaktična, da se prikaže celo Jack Nicholson - v vlogi terapevta. Za začetek, Sandler hlini, da ni Sandler... ee, da je "normalen" - dokazati skuša, da ni z njim nič narobe.

Ne da ni brez drobnih ekscentričnosti, toda brez panike - to, da je alergičen na poljubljanje v javnosti in da ga daje neke sorte patološka higienika (Marisa Tomei tudi ni več tak magnet, kot je bila, mar ne), morate razumeti le kot hommage Jacku Nicholsonu, ki ga je tovrstna "bolezen" mučila v filmu Bolje ne bo nikoli. A kot rečeno, Sandler - okej, Dave Buznik, mala, krotka, benigna riba v firmi, ki oblači mačke - je tokrat cool. No, vsaj dela se, da je cool. Da je z njim vse v redu. Da se ima pod kontrolo. Dokler na lepem ne poči: na letalu se namreč nehote in nedolžno razburi na stevardeso. Uide mu. Vsi se ozrejo - v grozi. A triumfalno. Kot bi ga zasačili sredi zločina proti človeštvu. Kot bi hoteli reči: no, kaj smo rekli! Tip je psycho! Pa pika! Smo rekli, da ne bo vzdržal! Smo rekli, da se bo slej ko prej zlomil! Ne more se skriti! Tudi sodnik ga takoj kaznuje - s terapijo. 20 ur se mora mojstriti v krotenju jeze.

Anger management therapy. In ruk, Adam pristane v new-age verziji Leta nad kukavičjim gnezdom, v zelo "besni" skupini, ki jo menedžira Jack, zen-fašistoidna verzija sestre Ratched, rahlo odbiti, gurujski, diabolični, sadistični doc, poln absurdnih motivacijskih trikov, ki se začnejo s poniževanjem, končajo pa z mučenjem. Ali obratno. Zdi se, da prijetno združuje s koristnim. In zabavo z represijo. Hej, Sandler, v prometni špici ustavljaj avtomobile in šoferjem poj I Feel Pretty! Sporočili sta na dlani: prvič, terapevti so bolj nori od pacientov, toda represija osvobaja, in drugič, ker živimo v težkih časih, je treba bes obvladovati. Če vse to postavite v kontekst Busheve retorike, dobite alegorijo o lunatičnem, represivnem voditelju, ki z vsemogočimi triki kroti ljudsko nezadovoljstvo. Ni čudno, da happy-end zapakira in zagotovi prav "železni" Rudy Giuliani, nekdanji župan New Yorka in heroj 11. septembra, rekoč: "Daj ji petsekundnega francoza!" Sam Bush je bil očitno preveč zaseden s Top Gun pristajanjem na oni letalonosilki.

ZADRŽAN