Frka v bajti

Bringing Down the House, 2003

Steve Martin ima za sabo že dolgo kariero, za komika ekstremno dolgo. Komiki običajno ne vzdržijo dolgo, bolje rečeno - publika se jih relativno hitro naveliča, tako da njihovi štosi ne vžgejo več. Martin v teh dobrih dvajsetih letih - vse od komedije Jerk (1979) - ni šel nikoli stran. Včasih se je resda zdelo, da izginja... da usiha... da preprosto ni več dovolj smešen, toda vedno je preživel vse spremembe okusa. In se vrnil. Ne da bi odšel. Kot da se ni nič zgodilo. Če rečete, da zanj zgodovina in evolucija ne obstajata, ne pretiravate. In če rečete, da je večen, tudi ne pretiravate. Res je v njem nekaj večnega - toda ne v njem samem, ampak v liku, ki ga igra. Stalno namreč igra isti lik - belega moškega iz srednjega razreda, ki je v krizi srednjih let. In v tem je bil vedno prepričljiv. Le zakaj ne? Ker je na sceno že prišel s sivimi, okej, srebrnimi lasmi, se zdi, da se v vseh teh letih sploh ni postaral. Vsekakor, lik, ki ga igra, je nezastarljiv. Hja, nezastarljiv in večen kot ameriški srednji razred. Martin je vedno v krizi, vedno ga grabi panika, vedno se mu po malem meša, vedno je maničen, vedno ga nekaj preganja, spodkopava, moti, ogroža - stari filmi noir, glas Sissy Spacek, idiotizem, predolg nos, parazitski debeluh, starševstvo, duh Lily Tomlin, vsiljiva bejba ali pa sum, da je le napol moški. Včasih ga ignorira oče, včasih ga preskočijo v službi, včasih ga zapusti hči. Vedno se mu zdi, da je svet proti njemu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Steve Martin ima za sabo že dolgo kariero, za komika ekstremno dolgo. Komiki običajno ne vzdržijo dolgo, bolje rečeno - publika se jih relativno hitro naveliča, tako da njihovi štosi ne vžgejo več. Martin v teh dobrih dvajsetih letih - vse od komedije Jerk (1979) - ni šel nikoli stran. Včasih se je resda zdelo, da izginja... da usiha... da preprosto ni več dovolj smešen, toda vedno je preživel vse spremembe okusa. In se vrnil. Ne da bi odšel. Kot da se ni nič zgodilo. Če rečete, da zanj zgodovina in evolucija ne obstajata, ne pretiravate. In če rečete, da je večen, tudi ne pretiravate. Res je v njem nekaj večnega - toda ne v njem samem, ampak v liku, ki ga igra. Stalno namreč igra isti lik - belega moškega iz srednjega razreda, ki je v krizi srednjih let. In v tem je bil vedno prepričljiv. Le zakaj ne? Ker je na sceno že prišel s sivimi, okej, srebrnimi lasmi, se zdi, da se v vseh teh letih sploh ni postaral. Vsekakor, lik, ki ga igra, je nezastarljiv. Hja, nezastarljiv in večen kot ameriški srednji razred. Martin je vedno v krizi, vedno ga grabi panika, vedno se mu po malem meša, vedno je maničen, vedno ga nekaj preganja, spodkopava, moti, ogroža - stari filmi noir, glas Sissy Spacek, idiotizem, predolg nos, parazitski debeluh, starševstvo, duh Lily Tomlin, vsiljiva bejba ali pa sum, da je le napol moški. Včasih ga ignorira oče, včasih ga preskočijo v službi, včasih ga zapusti hči. Vedno se mu zdi, da je svet proti njemu.

Steve Martin je kot beli moški, ki ga Michael Moore popisuje v dokumentarcu Bovling za Columbine - nikoli ne najde miru, vedno je na begu pred "drugo" raso. Rezime tega "večnega" lika, tega belega moškega v večni krizi srednjih let, je Martin odigral v drami Grand Canyon (1991) - ko ga ponoči na ulici obstopijo črnci, se poščije. Steve Martin je večen, toda ne zaradi sebe, ampak zaradi lika, ki ga igra. In Frka v bajti je le še ena variacija na ta lik, zelo tipična pravzaprav: Martin - ločeni odvetnik v krizi srednjih let - se prek interneta dogovori z zmenek s seksi blondinko, toda ko ta belka potrka na njegova vrata, se izkaže, da je v resnici črnka, huh, kraljevsko debela črnka, Queen Latifah, ki takoj zatem strese srednji razred. Bejba - etnična verzija Johna Candyja, ki se mu je parazitsko prilepil v komediji Planes, Trains and Automobiles (1987), oz. etnična verzija Goldie Hawn, ki se mu parazitsko prilepila v komediji Housesitter (1992) - namreč noče stran. Vseli se v njegovo hišo, nenehno ga zalezuje in po malem izsiljuje - hoče pač, da prevzame njen "primer" in da jo očisti krivde za zločin, ki ga ni storila. Zato govori v rimah: "I did the time, but I didn't do the crime!" Še malo, pa bi začela peti - kak song iz Chicaga, se razume. Frka v bajti je primer filma, ki skuša parodirati medrasne klišeje, a pri tem izgleda tako, kot da parodira svojo lastno ujetost v medrasne klišeje. Bolje rečeno, Frka v bajti skuša parodirati predpostavko, da so vsi belci rasisti (Martin je obkrožen s samimi rasisti), kar pomeni, da skuša dokazati, da vsi belci niso rasisti (ja, da Martin ni rasist), toda ironično - Martin in Queen Latifah se romantično ne zapleteta, pa četudi ves čas izgledata kot junaka romantične komedije. Ne, svojega odnosa ne konzumirata. Prej narobe - naloga črnke je, da belca ponovno združi z belko.

ZADRŽAN