18. 6. 2003 | Mladina 24 | Kultura | Film
Frka v bajti
Bringing Down the House, 2003
Steve Martin ima za sabo že dolgo kariero, za komika ekstremno dolgo. Komiki običajno ne vzdržijo dolgo, bolje rečeno - publika se jih relativno hitro naveliča, tako da njihovi štosi ne vžgejo več. Martin v teh dobrih dvajsetih letih - vse od komedije Jerk (1979) - ni šel nikoli stran. Včasih se je resda zdelo, da izginja... da usiha... da preprosto ni več dovolj smešen, toda vedno je preživel vse spremembe okusa. In se vrnil. Ne da bi odšel. Kot da se ni nič zgodilo. Če rečete, da zanj zgodovina in evolucija ne obstajata, ne pretiravate. In če rečete, da je večen, tudi ne pretiravate. Res je v njem nekaj večnega - toda ne v njem samem, ampak v liku, ki ga igra. Stalno namreč igra isti lik - belega moškega iz srednjega razreda, ki je v krizi srednjih let. In v tem je bil vedno prepričljiv. Le zakaj ne? Ker je na sceno že prišel s sivimi, okej, srebrnimi lasmi, se zdi, da se v vseh teh letih sploh ni postaral. Vsekakor, lik, ki ga igra, je nezastarljiv. Hja, nezastarljiv in večen kot ameriški srednji razred. Martin je vedno v krizi, vedno ga grabi panika, vedno se mu po malem meša, vedno je maničen, vedno ga nekaj preganja, spodkopava, moti, ogroža - stari filmi noir, glas Sissy Spacek, idiotizem, predolg nos, parazitski debeluh, starševstvo, duh Lily Tomlin, vsiljiva bejba ali pa sum, da je le napol moški. Včasih ga ignorira oče, včasih ga preskočijo v službi, včasih ga zapusti hči. Vedno se mu zdi, da je svet proti njemu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
