Identiteta

Identiteta je triler, ki ima fin, udaren, intriganten zaplet in ki potem z razpletom samega sebe ne užali ali pa poniža. Kar je danes redkost. Trilerji z lucidnim zapletom sicer niso nič neobičajnega, toda problem je v tem, da praktično vsi kmalu izgubijo sapo, fokus in inteligenco, tako da nas potem na koncu vedno pričaka antiklimaks. Jasno, v Identiteti nas na koncu pričaka tako luciden klimaks, da smo si film prisiljen pogledati še enkrat, pa ne zato, da bi ga razumeli, ampak zato, da bi preverili, če res vse štima - in če finale v resnici ni le deus ex machina. Ne, razplet ne razvrednoti naslova.

Na dan, ko skuša psihiater (Alfred Molina) sodnika še zadnjič prepričati, da bi odpovedal eksekucijo njegovega pacienta (Pruitt Taylor Vince), hudo shizofreničnega morilca (tip ima več osebnosti kot Jim Carrey), nekje v Nevadi nevihta od sveta odreže skupino ljudi, tako da v samotnem, razmahanem, vlažnem motelu, ki je tam verjetno še od časov Bugsyja Siegla in ki ga fura zakompleksani tele-frik po imenu Larry (John Hawkes), obtičijo zakonski par srednjih let (John C. McGinley & Leila Kenzle), ki je doživel nesrečo, njun sin (Bret Loehr), intenzivni Ed (John Cusack), eks policaj, ki se zdaj preživlja kot šofer zoprne eks filmske zvezde (Rebecca DeMornay) in ki je povzročil prometno nesrečo, sarkastična lasvegaška cipa (Amanda Peet), ki hoče začeti na novo, policaj (Ray Liotta), ki v arest pelje psihopatskega morilca (Jake Busey), in mladoporočenca (Clea DuVall & William Lee Scott).

Nevihta je divja in neskončna, ceste so nevozne, telefoni mrtvi, junaki - "10 Indijančkov" - pa živčni, razdražljivi, nestrpni, panični in interesno razpršeni, mali egoisti, ki jih skupaj ne potegne niti to, da kmalu krenejo po poti telefonov - nekdo jih začne namreč pobijati. In to tako brutalno, serijsko in sistematično, da bi glavo zmešal tudi Agathi Christie. Kdor ne faše noža ali pa sušilca, požre bezbolski kij. Ljudje v slasherjih so vedno neumni, hočem reči, nikoli jim ne potegne, medtem ko so sami slasherji vedno ravno dovolj pametni, da likov v dež, mrak, slepe ulice in pod tuš ne pošiljajo kolektivno, ampak posamično, enega po enega, še toliko bolj, ker tokrat res ni razloga za kolektivizem - vsakdo je lahko morilec, zato so koalicije nevarne in "politično" manj vredne od intuicije. Gledalca, ki se v takih situacijah ne upa identificirati z nobenim likom (hej, lahko je morilec) in ki si zato iz obupa - običajno na robu sedeža - govori "to je le film, nihče ni zares umrl", pa itak čaka revizija njegovega načina gledanja whodunit trilerjev.

ZA +