Raj

Če je pod film podpisan nemški cultman Tom Tykwer, potem lahko pričakujete princeso in bojevnika, ki bosta pripravljena drug za drugega lagati, krasti in teči. Jasno, pričakujete lahko tudi, da bosta zelo intenzivna, ekstatična in ekstremno motivirana, da bodo njune poteze iracionalne in fatalne, da bosta šla daleč, magari do mističnega konca, in da bo njo igrala Franka Potente - ali pa kaka njena podobnica, no, namestnica. V Raju, posnetem po scenariju Krzysztofa Kieslowskega in Krzysztofa Piesiewicza, jo nadomešča Cate Blanchett... ee, Philippa, angleška učiteljica na začasnem delu v Torinu, ki podtakne bombo, s katero hoče likvidirati lokalnega biznismena, de facto dilerja, odgovornega za overdose njenega moža, toda poetično naključje hoče, da bomba naredi hudo "kolateralno škodo".

Ja, umrejo civilisti, tudi otroci. Philippo primejo, za "uradnega" prevajalca pa se ponudi mladi policaj, Filippo (Giovanni Ribisi), ki se vanjo tako zatrapa, da ji pomaga pobegniti. Tykwer sicer ne pušča nobenega dvoma, da sta si Philippa in Filippo usojena (isti imeni, isti rojstni datum, isti glavi ipd.), hja, tako kot prežeči tiger in skriti zmaj, toda bolj ko njun beg postaja kolekcija kvazifilozofskih metafor o usodi in naključju, strasti in strahu, želji in prihodnosti, zločinu in kazni, veri in odrešitvi, peklu in in božjem vrtu, ki ga igra Toskana, bolj postaja eterično abstrakten in bolj si želimo, da bi bila Philippa res teroristka - Raj je film, ki čaka na politizacijo. Čudež in paralelni svet sta morda cool, toda prehud eskapizem in preveč predvidljiv kliše, celo v pravem trenutku, kaj šele v napačnem.

ZADRŽAN +