Noč na letališču

Noč na letališču je le solidna reklama za mobilno telefonijo in nič več - resda skuša namreč pokazati, da mobitel ljudi zbližuje, ni pa nujno, da je vse, kar ta gadget združi, vredno filma. Jean Reno in Juliette Binoche, naličena kot Barbie ("Brez make-upa se počutim golo"), sta med mnogimi, ki zaradi splošne stavke in slabega vremena obtičijo na pariškem letališču: ne poznata se, toda ko si Juliette pri Renoju - okej, Felixu - sposodi mobitel, ne moreta več narazen. Njuna usoda je zapečatena, toda na način, ki daje slutiti, da je Daniele Thompson svojega sina Christopherja, sicer koscenarista, spočela takoj po ogledu Monicellijeve romantične dramedije Potovanje z Anito (1979), v kateri dobro situirani, toda tesnobni, zagrenjeni, intelektualistični Giancarlo Giannini med potjo k umirajočemu očetu nabaše na frfravo, evforično Goldie Hawn, ki mu vrne nasmeh.

Razlika je le v tem, da tesnobni, zagrenjeni Reno ne gre k umirajočemu očetu, ampak na pogreb, in da s frfravo Juliette ne obtičita v avtu, ampak na letališču in v drugih prostorih brez razgleda. In seveda, Reno ni intelektualec, ampak le kuhar, ki je obogatel z zamrznjeno hrano in ki zdaj nervozno intelektualizira svoje razočaranje nad korporativnim svetom, marketingom, bogatstvom in zavoženim življenjem - v resnici hoče biti le kuhar. Kdaj ugotovita, da sta si usojena? Točno, ko se Juliette - alias Rose, ki je ime Rose dobila po Rosi Luxemburg (njena starša sta bila komunista!) - stušira, ko si potemtakem sname tisti baročni, groteskni, forsirani, artificielni make-up, in ko ji Felix skuha svojo specialiteto. Noč na letališču, polna vsiljivih karikatur, napol pečenih gagov, postanih metafor (variacije na ujetost) in niti malo karizmatične hipohondrije, je komedija regresije, hočem reči - promocija vrnitve k naravi, preprostim vrednotam in drugim oblikam infantilnosti. Film jima na tej točki vzame tudi mobitel, kar pa je huda napaka - šele zdaj bi se jima idealno podal. Voila! Rousseau via Marx a la mignonette!

PROTI +