Terminator 3 - vstaja strojev

Terminator ostaja v svetu, ki ga je sam ustvaril, toda vedno pride, ko je v Beli hiši republikanec, bodisi Reagan (T), stari Bush (T2) ali pa Dubya (T3). Ko so na oblasti republikanci, je pač treba rešiti svet - republikanci vedno izzovejo Sodni dan. Terminator, T-101 (Arnold Schwarzenegger), se zato vedno vrne - ritualno, kot prerokba, kot politična nezaupnica, kot impičment, tudi tokrat, ko ga iz prihodnosti pošljejo, da bi zaščitil Johna Connorja (Nick Stahl), bodočega junaka odporniškega gibanja in “vojne proti strojem”, in likvidiral seksi, menekensko, bionično, furijozno she'll-be-back terminatorko, T-X (Kristanna Loken), hard-core čudo evolucije (ja, nad Connorja še vedno pošiljajo po enega terminatorja), ki se “rodi” v izložbi na Beverly Hillsu in ki ima v svojem skeletonu več okostnjakov kot plazme. Terminator se vrne, ker čuti odgovornost do sveta, ki ga še ni - in tu se začne etika, pri branju Bratov Karamazovih (če Bog ne obstaja, potem ni nič dovoljeno... potem moraš paziti, kaj počneš... potem ti preostane le morala), ne pa pri republikanskem branju Biblije.

Da bo tretji Terminator tehnološko - v specialnih efektih - prekosil drugega, Cameronovega, ni bilo mogoče pričakovati. Le zakaj - to je storila že Matrica. Toda da ne bo kake dileme: tretji Terminator za nadaljevanje ni slab. Ni čisti eskapizem, elegantno protivojno-protinuklearno sporočilo ni brez rime z realnostjo, doza tesnobe presega stopnjo air-conditiona in hrustljavost popkorna, ne muči se, da bi nas prepričal, da je kul, do B korenin originala ima spoštljiv, fanovski, cinefilski odnos, ne naseda slow-motion koreografiji, in vključuje dirko, ki je vsaj tako epska, grandiozna in kinetična kot tista v drugi Matrici, četudi bolj eksplozivna in hurikanska. In seveda, bistveno krajši je od drugega Terminatorja in druge Matrice, ko pa zateži z apokaliptiko, ga ni le slog - ob “koncu človeštva” se zabava. Bog pač ni več na svojem mestu. Hočem reči, Bog diši po tovarni, po tekočem traku, po nanotehnologiji, po kloniranju. Ko namreč Connor, zdaj osamljeni, ubežni, ojdipsko prestrašeni, depresivni džanki, obseden z “nenapisano” prihodnostjo, opazi, da T-101, ki se sicer zaveda svojega tech-noir fetišizma (črno usnje, črna očala) in svoje programiranosti (“Sem kibernetični organizem”) in ki je manj očetovski kot prej, ne prepozna njunih starih štosov, in ko mu T-101 pojasni, da je bil tisto drugi T-101, začudeno dahne: “Pa kaj vi fantje prihajate s tekočega traku!?” “Točno,” odvrne Arni. Bog je le še stvar tehnologije. Misteriji kiborške Biblije - J.C. (John Connor = Jesus Christ), mit o Adamu in Evi (J.C. & veterinarka), ponovno vstajenje (T-101) in Sodni dan - so le še stvar tekočega traku, le še stvar republikanskemu konceptu religije in prihodnosti tako tujega kloniranja. V Robinzonu Crusoeju, mitu o “prvem človeku”, se Bog oglasi vsakič, ko papiga Robinzona pokliče po imenu - v tretjem Terminatorju, mitu o “zadnjem človeku”, pa se Bog oglasi vsakič, ko Johna Connorja po imenu pokliče kiborg.

ZA