Stevardese letijo v nebo

Film Stevardese letijo v nebo je tako retro, da se mu zdi Gwyneth Paltrow seksi. Še več, poviša jo v stevardeso - hja, direkt v predmet poželenja. Hudo retro, ne. Toda to še ni vse: vzornico Gwyneth Paltrow, njeno motivacijsko gurujko, “najbolj slavno stevardeso vseh časov”, igra Candice Bergen, kar seveda pomeni, da je film res retro. In to naj vas nikar ne zavede: res je retro - in to tako retro, da ne veste, kdaj se dogaja. Če bi se privrtel napis z letnico 1895, to sicer ne bi držalo vode, vsaj ne čisto povsem, toda bilo bi vsaj samoironično, tako pa ni jasno, kaj počne Oprah Winfrey v šestdesetih, kaj počnejo šlagerji iz osemdesetih v sedemdesetih in kaj počne Gwyneth Paltrow v 21. stoletju - film namreč vse pomeša, le da to ni slogovna figura, ampak figura senilnosti. O, še več - film je tako retro, da izgleda subverzivno. Jasno, nehote - in nenamerno.

Pazite: gre za zgodbo o Donni (Gwyneth Paltrow), romantični prodajalki iz nevadske vukojebine po imenu Silver Spring, hčerki štirikrat poročene “eksotične plesalke”, ki se hoče prebiti v širni svet, kar ji tudi uspe, ko se ji izpolni največja želja - ko postane stevardesa. Najprej leti med ameriškimi vukojebinami, potem ji nese že do New Yorka, na koncu pa že kar do Pariza in podobnih širnih lokacij, o katerih so do 11. septembra 2001 fantazirale prodajalke iz ameriških vukojebin. In prav tu kleči kleč: film je bil posnet, končan in pripravljen za polet že leta 2001, pred 11. septembrom, ker pa Miramax ni vedel, kaj naj počne z njim (bil je neprikazljiv, komercialno nesmiseln), ga je dal na hladno - toda bolj ko se je čas odmikal in bolj ko se je režim v letalskem prometu sprevračal v grotesko, bolj je bil film videti kot parodija in karikatura novega, postseptembrskega režima v letalskem prometu. Zato ne preseneča, da je letos vendarle priletel v kino - in da izgleda tako, kot da je bil posnet po 11. septembru. S tem, ko nam kaže, s kakšno lahkoto se je potovalo nekoč, v “zlatih časih”, ko še ni bilo teroristov in “varnostne” histerije, ko so bili noži še kovinski, ko so vse punce hotele postati stevardese, ko so bile stevardese seks bombe in pojem internacionalnega glamurja (“Big hair, short skirts, and service with a smile!”), ne pa preventivne Rambete (ee, del “vojne proti terorju”), ko so se za njimi metali študentje prava (Mark Ruffalo), ko so jih lahko še inštruirali enooki idioti (Mike Myers) in ko je bil kopilot lahko še Rob Lowe, satirizira Bush-Ashcroftovo vizijo letalskega prometa. Nehote. In nenamerno. In vljudno dolgočasno.

ZADRŽAN