Laurel Canyon

Frances McDormand, znanka iz filmov bratov Coen, je v Skoraj popularnih, odličnem, elegantno nostalgičnem, avtobiografskem filmosu Camerona Crowea, ki ga je pri nas ujel le video, igrala zapeto mamo, ki je odločno proti temu, da bi se njen mladoletni sin sredi sedemdesetih vlačil po sceni, po kateri se rolajo sex, drugs & rock 'n' roll. Hipiji, psihedeliki, rockerji in njihove groupies niso za njenega fanta. Zdaj, v filmu Laurel Canyon, nam sporoča: ne, v resnici nisem taka! Igra namreč mamo, ki uživa v marihuani, topless čofotanju, frajgajstovski razpuščenosti, hipijevski experience, rokenrolu in seksu, tudi eksperimentalnem, se razume, recimo v troje, po možnosti z mlajšimi, magari dvakrat mlajšimi fanti.

Frances McDormand je pač Jane, glasbena producentka, ki doma, v prestižnem Laurel Canyonu, nekje nad Hollywoodom, pakira najnovejši album britanskega rock benda. Ja, skupaj živijo, komunsko - in ja, dol se daje s frontmanom (Alessandro Nivola), ki bi ji bil lahko sin. Tragično je, da ni. Ko skušata v tem orgiastičnem miljeju po vrnitvi s Harvarda malce akademskega miru najti njen biološki sin, resnobni, odgovorni in zapeti Sam (Christian Bale), in njegova zaročenka, zapeta, odgovorna in resnobna Alex (Kate Beckinsale), film mutira oz. strmoglavi v soap-opero, ki hlini, da je high-art. Pred nami je le še kolekcija svetniških likov, ki bi radi pokazali, da v resnici niso taki (res niso, heh), toda v hipu, ko generacijski prepad zamenjajo s kulturno vojno, se nimajo več kam razviti - ja, potrebni so transformacije, toda zagotovila bi jim jo lahko že Oprah Winfrey.

ZADRŽAN