Na planincah

Film Na planincah se začne sijajno - v Mostarju. Otroci se kopajo v reki in soncu, pod mostom, ki ga ni več. Kamera nežno panoramira njihove krike, ki so tik pred mutacijo. Uvod je tako kinetičen, da čakamo le še na to, da bo mimo prišla Mala. Ali pa Malena. Vse je že tam - film se mora le še zgoditi. Toda ne, Miha Hočevar zamudi priložnost, da bi film odvrtel v Mostarju - raje nam še enkrat pove, da je v Ljubljani poleti dolgčas. Po osmih minutah se namreč na ljubljanskem štacionu izkrcata brata, bosanski siroti, starejši Amir (Saša Tabaković), ki očitno ve, da k stricu (Mustafa Nadarević) in tetki (Milena Zupančič) nista prišla le na počitnice (zato se hitro vključi), in mlajši Sani (Filip Đurić), ki tega ne ve. In ko kasneje krikne nekaj takega kot "Rastejo mi dlake, ne morem spati, zaljubljen sem, nimam očeta in mame, daje me puberteta, zamenjal sem državo, moram v novo šolo, vi pa sprašujete, kaj mi je", se zazdi, da je ta krik edini razlog, da so film sploh posneli.

Sam film pač po selitvi v Ljubljano izgleda le še kot predolg vic o Janezu in Hasotu, skrit za polnežni štrudl o odraščanju v tujem okolju. Ko se na malega zvrnejo vse slovenske folklorne specialitete, recimo goveja juhca, ljudski napevi, striženje žive meje, Alpe, nebotičnik, Bled, kužki, štrikanje, zalivanje rožic, nestrpni vrstniki ter obsedenost z delom, privatno lastnino, vremensko napovedjo in plešastimi debeluhi, je le še korak do tega, da sliši besedo petting, ki je ne razume, a jo potem ponavlja v najbolj napačnih kontekstih - hja, kot v vseh tistih vicih Janezek. Če to iz Sanija naredi Janeza, sicer ni jasno, toda Hočevarjev film, ki skuša parodirati slovenske klišeje, je tako slovenski, da bi ga vsak Bosanec uvrstil v svojo parodijo slovenskih folklornih specialitet, in obenem tako klišejski, da se mora šlepati celo na simbole - ko mali obtiči v gipsu, je to "simbol" njegove paraliziranosti v Sloveniji, in dalje, ko njegov stric obtiči brez potence, je to spet "simbol" (ja, njegove paraliziranosti v Sloveniji), še toliko bolj, ker potem tetka, primer potrebne Slovenke, potrebuje vibrator. Sanija prijatelji že v Mostarju opozorijo, da Slovenke rade fukcajo. Čakajte, da Karmen Komljanec dahne: "Joj, kako je luštkan - kar pojedla bi ga!" Če bi ga hotela pojesti tetka Milena, bi film vsaj dobil rob - in prepotrebni šum na srcu. Ko gledamo slovenski film, ki nam v času, ko slovenski nacionalizem ponovno vstaja, ponuja le diskretne, politično korektne anekdote, se lahko spomnimo le na obsojenca, ki tik pred eksekucijo šteje odtrgane gumbe na krvnikovi srajci.

ZADRŽAN