17. 10. 2003 | Mladina 41 | Kultura | Film
Zgodba o Lili
Lilly's Story, 2002
Ko se Grčija po vojaškem udaru spremeni v fašistoidno, totalitarno mučilnico, podobno tistim iz južne Amerike, skuša prebegli grški režiser (Bruno Putzulu), baziran v Parizu, z ameriškim kapitalom posneti film o ultrarepresivni diktaturi "grških polkovnikov", specifično, Zgodbo o Lili, neustrašni disidentki, mučenici odporniškega gibanja (Olia Lazaridou), ki pa se ji zdi, da bi bil film - katerikoli film - le trivializacija njenega trpljenja: "Nočem postati scenarij!" To, kar so ji počeli v celici in zunaj nje, je neizrekljivo - tega ne more ujeti noben film. Lili hoče očitno reči le to, kar vedno poudarjajo ortodoksni Židje - kakršnakoli ekranizacija nacističnega Holokavsta je avtomatično banalizacija Holokavsta. "Resnična zgodba" ali pa "univerzalna zgodba z evropskim touchom" ni isto kot moralni okvir za filmski poseg v zgodovino. In ko režiser agonično, esejistično, neodločno kroži med disidenti, pričami in žrtvami diktature, kot da bi čakal, da mu bo film posnel Costa-Gavras, postane jasno, da filma o Lili zunaj teh neposrednih pričevanj ni. Zgodba o Lili, koprodukcija, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija (Sklad, Piran, Casablanca, Dunja Klemenc, Violeta Tomič itd.), je težka, včasih tudi pleonastična, toda dovolj pri sebi, da ima obraz. In še Tita obrije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
