20. 10. 2003 | Mladina 42 | Kultura | Film
Podli fantje 2
Bad Boys II, 2003
Michael Bay, menda nezakonski sin režiserja Johna Frankenheimerja, je nezgrešljiv. Kot popcorn. Kar ni težko - tip je vsepovsoden, bolje rečeno, omniprezenten. Kot Bog. Zadnja leta ste imeli občutek, da so se njegovi filmi - kot bi rekel Cime, predvsem Podli fantje, Alcatraz, Armageddon in Pearl Harbor - rolali povsod: v kinu, na TV, na videu, na dvdju, na radiu, celo v knjigah. Ko ste v avtu prižgali radio, je iz njega planil Bruce Willis - na begu pred orjaško skalo, "velikosti Teksasa". Celo svoj dnevnik ste odpirali zelo previdno, jasno, iz strahu, da vam ne bi v glavo priletel kak rock. Ni kaj, nekaj avtorskega je bilo v seriji teh bombastičnih ekstravaganc: samo pomislite, v Alcatrazu je "rock" zletel v zrak, v Armageddonu se je obrnil nazaj proti Zemlji, strmoglavljal, se v zraku raztreščil ter potem v obliki bomb popadal na nič hudega sluteči Pearl Harbor. Ne morete reči, da Bay nima svojih obsesij - ali pa da je njegov opus dei brez rdeče niti. Oh, ali pa da ni auteur. Ne, Bay je milenijski auteur. Njegovi filmi so kombinacije reklame, videospota in kataklizmičnega ringelšpila: obrazi v ekstremnih velikih planih, apokaliptične eksplozije, epski snemalni koti, fluidna kamera, filtrirana fotografija, slow-motion, non-stop klimaksi, ogromna gospodarska škoda, napol samomorilski kaskaderji, kingkonški overkill. Vse je vedno veliko, bučno, testosteronsko, spektakularno, heh, posthumanistično. Kot da ne gre več za spopade med ljudmi, ampak za vojne trademarkov: Nike vs. Reebok. Budweiser vs. Miller Lite.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
