29. 10. 2003 | Mladina 43 | Kultura | Film
Seabiscuit
Seabiscuit, 2003
Ko je Ameriko v tridesetih terorizirala velika gospodarska kriza, so malim ljudem ponudili nove eskapistične oblike entertainmenta, recimo maratonske plese, na katerih so se lahko vrteli do nezavesti, včasih do smrti. Mali ljudje - pretežno brezposelni, se razume - so to resda počeli bolj za nekaj dolarjev, za preživetje, kot pa za slavo, toda z malce športne sreče so lahko svoj ples smrti poslušali prek radia, ki je bil tedaj prav tako nova oblika entertainmenta. In Seabiscuit, ki izgleda kot stara, patinasta, nostalgična, že rahlo prenapihnjena razglednica iz tridesetih in ki ga je po bestsellerju Laure Hillenbrand posnel Gary Ross, nekdanji pisec Clintonovih govorov, delegat na konvenciji demokratske stranke in scenarist filma Dave, v katerem mali človek mutira v populističnega, sentimentalnega predsednika, ne pušča nobenega dvoma, da je bil to čas, ko je vsa Amerika poslušala radio - in na dirkah navijala za malega človeka, ki ga tokrat uteleša dirkalni konj, pač Seabiscuit, premajhen za svojo kategorijo in preveč "grd" za lepotna tekmovanja, toda ravno dovolj ranjen in ravno dovolj prikrajšan, da je zrel za mitske rezultate, nacionalni konsenz, populistično katarzo in inspirativno redefinicijo demokracije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
29. 10. 2003 | Mladina 43 | Kultura | Film
Ko je Ameriko v tridesetih terorizirala velika gospodarska kriza, so malim ljudem ponudili nove eskapistične oblike entertainmenta, recimo maratonske plese, na katerih so se lahko vrteli do nezavesti, včasih do smrti. Mali ljudje - pretežno brezposelni, se razume - so to resda počeli bolj za nekaj dolarjev, za preživetje, kot pa za slavo, toda z malce športne sreče so lahko svoj ples smrti poslušali prek radia, ki je bil tedaj prav tako nova oblika entertainmenta. In Seabiscuit, ki izgleda kot stara, patinasta, nostalgična, že rahlo prenapihnjena razglednica iz tridesetih in ki ga je po bestsellerju Laure Hillenbrand posnel Gary Ross, nekdanji pisec Clintonovih govorov, delegat na konvenciji demokratske stranke in scenarist filma Dave, v katerem mali človek mutira v populističnega, sentimentalnega predsednika, ne pušča nobenega dvoma, da je bil to čas, ko je vsa Amerika poslušala radio - in na dirkah navijala za malega človeka, ki ga tokrat uteleša dirkalni konj, pač Seabiscuit, premajhen za svojo kategorijo in preveč "grd" za lepotna tekmovanja, toda ravno dovolj ranjen in ravno dovolj prikrajšan, da je zrel za mitske rezultate, nacionalni konsenz, populistično katarzo in inspirativno redefinicijo demokracije.
Seabiscuit, ki kljub svoji "proletarski" majhnosti, anonimnosti, zapostavljenosti, deklasiranosti in nefavoriziranosti zmaguje in zmaguje, jasno, bolj ali manj senzacionalno, postane American Legend in New Deal demoralizirane nacije, pa tudi svojih treh ranjenih tutorjev, melanholičnih žrtev "nove Amerike" - lastnika (Jeff Bridges), self-made prodajalca avtomobilov, ki je izgubil sina, trenerja (Chris Cooper), kavboja (ee, šepetalca konjem), ki je izgubil divji zahod, in jockeyja z vzdevkom "Red" (Tobey Maguire), čistilca hlevov, ki je izgubil družino. In ko se vse dirke zlijejo v veliki spopad med proletarskim in elitnim, patricijskim konjem po imenu War Admiral, postane jasno, da so bila depresivna trideseta čas, ko je entertainment postal edino možno ameriško prizorišče razrednega boja, zato ne preseneča, da Seabiscuit izgleda kot Pepelka z bicepsi Jakea LaMotte in esprijem Franklina Delana Roosevelta, ki bi z replikami iz tega filma - recimo "Včasih človek potrebuje le drugo priložnost", "Ni ti treba biti bogat, da zmagaš" ali pa "Ko mali človek pozabi, da je majhen, lahko doseže velike reči" - zlahka zasanjal nacijo, naelektril bioritem demokratov in gladko zmagal na predsedniških volitvah 2004. Seabiscuit in Škafarjev Peterka bi bila lahko sijajen double-bill.
ZA
