29. 10. 2003 | Mladina 43 | Kultura | Film
Seabiscuit
Seabiscuit, 2003
Ko je Ameriko v tridesetih terorizirala velika gospodarska kriza, so malim ljudem ponudili nove eskapistične oblike entertainmenta, recimo maratonske plese, na katerih so se lahko vrteli do nezavesti, včasih do smrti. Mali ljudje - pretežno brezposelni, se razume - so to resda počeli bolj za nekaj dolarjev, za preživetje, kot pa za slavo, toda z malce športne sreče so lahko svoj ples smrti poslušali prek radia, ki je bil tedaj prav tako nova oblika entertainmenta. In Seabiscuit, ki izgleda kot stara, patinasta, nostalgična, že rahlo prenapihnjena razglednica iz tridesetih in ki ga je po bestsellerju Laure Hillenbrand posnel Gary Ross, nekdanji pisec Clintonovih govorov, delegat na konvenciji demokratske stranke in scenarist filma Dave, v katerem mali človek mutira v populističnega, sentimentalnega predsednika, ne pušča nobenega dvoma, da je bil to čas, ko je vsa Amerika poslušala radio - in na dirkah navijala za malega človeka, ki ga tokrat uteleša dirkalni konj, pač Seabiscuit, premajhen za svojo kategorijo in preveč "grd" za lepotna tekmovanja, toda ravno dovolj ranjen in ravno dovolj prikrajšan, da je zrel za mitske rezultate, nacionalni konsenz, populistično katarzo in inspirativno redefinicijo demokracije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
