Tajkun

Tajkun, ki je z Liffa takoj skočil v kino, je film o vzponu in smrti ruskega magnata. Tako kot Državljan Kane. Specifično: tako kot naj bi bil Charles Foster Kane le prikrita impersonacija ameriškega magnata Randolpha Hearsta, naj bi bil tudi Platon Makovski (Vladimir Maškov) le prikrita impersonacija ruskega magnata Borisa Berezovskega. Tako kot Državljan Kane se tudi Tajkun začne z magnatovo smrtjo. In seveda, tako kot je Kane ugotovil, da ga ni čez politični vpliv, ki ti ga nudi kapital, tudi Makovski ve to, kar ga je naučil Marx - da kapital "v skrajni liniji" rola politiko. Jasno, Makovski, matematik, ki rusko tranzicijo prelevi v svoje kraljestvo, je človek za skrajne, mejne situacije - videti je pač kot posmrtna maska "nove Rusije". Nič pošastnega mu ni tuje. Celo Al Capone bi mu zavidal poteze, trike, prevare, pokole in trupla, s katerimi Moskvo spremeni v Chicago - oh, Platon gre tako daleč, da bi se še družini Corleone zdel pod nivojem. Kapital ima seksapil - in ženske se kar lepijo nanj. Ne morejo se mu upreti. In politiki so kot ženske. Zato mu voljno asistirajo.

Toda Platon se ne skriva - publiciteta mu pomeni več kot kremeljskim politikom, ko furajo divjo privatizacijo. Kaj ti bosta korupcija in kriminal, če nimaš svoje banke? In lepo prosim - kaj ti bo banka, če nimaš svoje TV mreže? Ne, Platon, playboy z Uzbekom na sprožilcu, ni kot ameriški gangsterji, ki živijo v paralelnem svetu - v getu podzemlja. Kar seveda ne pomeni, da je kaj bolj moralen - ali pa da ima kaj večjo pravico do melanholije. In četudi se razpoči, bodo filmi o njegovem življenju vedno slabši od njegovega življenja. Tajkun ni ravno Državljan Kane, kvečjemu garažna, tabloidna imitacija Državljana Kanea, ki izgleda tako, kot da jo je skrivaj financiral Berezovski. Gotovo mu je bila všeč ideja, da bi zanj potrebovali protitankovsko raketo. Kanea so ubili spomini.

ZADRŽAN