19. 11. 2003 | Mladina 46 | Kultura | Film
Tajkun
Oligarh, 2002
Tajkun, ki je z Liffa takoj skočil v kino, je film o vzponu in smrti ruskega magnata. Tako kot Državljan Kane. Specifično: tako kot naj bi bil Charles Foster Kane le prikrita impersonacija ameriškega magnata Randolpha Hearsta, naj bi bil tudi Platon Makovski (Vladimir Maškov) le prikrita impersonacija ruskega magnata Borisa Berezovskega. Tako kot Državljan Kane se tudi Tajkun začne z magnatovo smrtjo. In seveda, tako kot je Kane ugotovil, da ga ni čez politični vpliv, ki ti ga nudi kapital, tudi Makovski ve to, kar ga je naučil Marx - da kapital "v skrajni liniji" rola politiko. Jasno, Makovski, matematik, ki rusko tranzicijo prelevi v svoje kraljestvo, je človek za skrajne, mejne situacije - videti je pač kot posmrtna maska "nove Rusije". Nič pošastnega mu ni tuje. Celo Al Capone bi mu zavidal poteze, trike, prevare, pokole in trupla, s katerimi Moskvo spremeni v Chicago - oh, Platon gre tako daleč, da bi se še družini Corleone zdel pod nivojem. Kapital ima seksapil - in ženske se kar lepijo nanj. Ne morejo se mu upreti. In politiki so kot ženske. Zato mu voljno asistirajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
