21. 12. 2003 | Mladina 50 | Kultura | Film
Dogville
Grace (Nicole Kidman), skrivnostna ubežnica, se v tridesetih, v času depresije, zateče v Dogville, malo, zakotno, skorumpirano mesto. Meščani, navidez nedolžna kolekcija bibličnih vrlin, jo skrijejo in sprejmejo, toda obenem jo začnejo tudi izkoriščati, poniževati, zlorabljati in izsiljevati - in to na vse bolj nizkotne, perverzne, krute načine. Kot sužnjo, ki pa ji na njihovo veliko žalost ni do tega, da bi postala mučenica. Prej narobe, ker Dogville postane Hell, na katerem bi moralo pisati "Odtod ne prideš živ", ji ne preostane drugega, kot da začne lomiti valove in plesati v temi, bolje rečno - na biblično mesto zvrne biblični gnev. Na mutacijo ameriške dogme odgovori z mutacijo danske Dogme: Dogville - sicer obračun z ameriško moralo, aroganco in agresivnostjo, z začaranim krogom nasilja, logiko linča, fašistoidno dobrodelnostjo in demokratično represijo - je zelo asketska, celo abstraktna, brechtovska alegorija, ki sproti ruši iluzijo, da igralci le igrajo in da je to, kar gledamo, le fikcija. Jasno, film so hitro obtožili, da je protiameriški. Eh, Dogville je toliko protiameriški, kot je bil Lom valov protiškotski - in toliko, kot so bili Idioti protidanski.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?