Propad

Nemški Propad je naelektril večno vprašanje: kako naj prikazujemo Hitlerja, da mu ne bomo nasedli? In dalje: ga lahko sploh prikažemo, ne da bi mu nasedli? Ker pa je Hitler vedno priložnost za igralca, tudi Bruno Ganz vse njegove manierizme pograbi tako doživeto, tako vživeto in tako srhljivo realistično, kot da hoče dobiti Oskarja. Hja, Ganz stopi na mesto Hitlerja.

Nemško govorečega Hitlerja smo resda že videli, recimo v Pabstovem Zadnjem dejanju (1955) in Syberbergovem Hitlerju (1977), toda Ganz hoče biti definitivni Hitler - Hitler, ki bo končal Hitlerje. In to, da je Hitlerja “snel” tako definitivno, je dobro - tisti, ki bodo hoteli igrati Hitlerja, bodo obsojeni le na imitiranje Ganza, bolje rečeno, na vživljanje v Ganza. Do Hitlerja preprosto ne bodo več mogli. Ganz ga je v nekem smislu ugrabil. Propad, posnet po knjigi Joachima Festa in Hitlerjeve tajnice Traudl Junge, nam ne pojasnjuje, kako je Hitler postal Hitler in zakaj je počel to, kar je počel - v njegovo “biografijo” se vključi šele tik pred koncem, potemtakem v času, ko Hitler Nemčijo vodi iz obkoljenega berlinskega bunkerja, kjer živi s svojimi grotesknimi lojalisti (Eva Braun, Goebbelsi, Speer, generali, tajnica itd.), jih prepričuje, da je zmaga le še vprašanje časa, pripenja odlikovanja junaškim otrokom, dementno blazni, peca Blondija, razkazuje Parkinsona in pobija izdajalce. Videti je kot norec, ki drži Nemčijo v bunkerju, v “arestu” - kot “ugrabitelj”, ki sklene, da bo pobil nekaj “talcev”, potem pa naredil samomor.

In Hitler je bil natanko to: norec, ki je na začetku dvajsetih sklenil, da bo naredil samomor, pred tem pa pobil nekaj milijonov ljudi. Če bi ga na začetku dvajsetih hospitalizirali, bi se vse to, kar je storil, odvrtelo le v njegovi glavi. Da ga niso, pove več o Nemcih in tedanjem svetu kot o Hitlerju. Nevednost ni bila izgovor. In Propad o tem nima nobenih iluzij.

ZELO ZA -