Tašča, da te kap

Jane Fonda je Tašča, da te kap. Bolje rečeno, Jane Fonda je sklenila, da se po štirinajstih letih vrne v Hollywood. In iskreno rečeno, od Hanoi Jane, kot so jo nekoč klicali desničarji, bi pričakovali, da bo igrala Barbaro Bush, ki ob koncu leta 1945, recimo za Božič, sklene, da bo za vsak primer raje splavila. Ali pa kaj takega. Toda ne, Hanoi Jane igra žensko, ki skuša svojo potencialno latino snaho (Jennifer Lopez) prepričati, da naj splavi - in to le zato, ker se hoče poročiti z njenim sinom (Michael Vartan). Razumete, ne - maščevati se ji hoče. In da bi bila mera polna, se pri tem, pač kot vsak ameriški pro-choice liberalec, sklicuje celo na mitski primer “Roe vs. Wade”, ki bi ga ameriški desničarji najraje odpravili in vrgli psom. Iz maščevanja. Hja, v Bushevi Ameriki - pa i šire - se je vse zvedlo na maščevanje. Na retaliacijo. Možnost izbire tako ni več princip demokratične družbe, ampak le še gonilo maščevanja, le še bulimična perverzija demokracije in liberalnega cinizma - vsekakor, dober fast-food za desničarje, ki v abortusu vidijo le znak liberalne degeneriranosti in mizantropije. A po drugi strani, Tašča je le romantična komedija o materi, ki hoče na vsak način preprečiti, da bi ji garaška proletarka - druga rasa, nižji razred - “ukradla” doktorskega sina, potemtakem romantična komedija, ki skuša Jane Fonda približati okusu sodobne mainstream Amerike. Da igra nekdanjo TV zvezdo, ki ji je show ukradla mlajša blondinka in ki je zdaj tekoči trak živčnih zlomov, ne preseneča - to je pač komedija samoponiževanja, v kateri Hanoi Jane brije norca iz svoje “divje”, “nestabilne” preteklosti. Ime ji je Viola, heh: kaj hoče reči? Da je kriva in da ji je žal, ker je v preteklosti “posiljevala” Ameriko?

Hecno, mlada Jane je bila polna liberalnih idej, protestirala je proti vietnamski vojni in vsem drugim vojnam, tudi tistim, ki jih je bilo že zdavnaj konec. Z lupo je iskala rasiste. Tu pa mirno požre joke, da ima brunejski sultan - saj veste, kot vsi muslimani - 100 žena. Kar niti faktično ne drži - brunejski sultan ima le dve ženi. A po drugi strani, Jane si je svetovno slavo zagotovila, ko se je s svojo aerobiko spravila kritizirati lene in debele. Ni čudno, da je njena poroka z medijskim magnatom Tedom Turnerjem vrgla pokonci cel svet. Turner se je z "Lady Jane" poročil leta 1991, tisk pa se je ob tem dogodku razpisal kot "o združitvi dveh imperijev". Vsi so pričakovali, da bo začela Jane na CNN levičarsko pridigati ali pa da ji bo Ted priskrbel vloge v raznih filmih, toda Jane se je po poroki raje "upokojila". Iz levičarske seks bombe se je prelevila v silikonsko Barbiko, v zvesti, mirni, tihi okras konzervativnega tajkuna. Če bi rekli, da se je celo življenje borila proti temu, kar je predstavljal njen oče, Henry Fonda, vseameriški junak, bi jo postavili med mučenice, kar pa ni bila - v njenem početju je bil vedno kanček hedonizma. Igrala pa je itak vedno tako doživeto in intenzivno, da je bila alternativa le živčni zlom. Sredi šestdesetih se je poročila z Rogerjem Vadimom, francoskim režiserjem in ekscentrikom: to je bil čas, ko jo je fascinirala umetnost, kakopak predvsem evropska. Vadim, njen Svengali, jo je takoj postavil v nekaj filmov, med drugim tudi v razvpito, seksi Barbarello (1968), več slave pa je pobrala kot obubožana plesalka maratona v filmu Tudi konje streljajo, mar ne? (1969), ki ji je vrgel tudi prvo nominacijo za Oskarja. Šestdeseta so se tedaj že nagnila v svojo revolucionarno fazo, ona pa tudi: leta 1970 se je ločila od Vadima, prva vloga po ločitvi, anksiozna cipa Bree Daniels v filmu Klute, pa ji je prinesla Oskarja. Napočil je čas za novo poroko: postala je protestnica, upornica, levičarka, radikalka, zagovornica kontrakulturnih vrednot, javno je udrihala po predsedniku Nixonu, agitirala proti vojni v Vietnamu, se z Donaldom Sutherlandom odpravila na turnejo po vojaških bazah in to spremenila v dokumentarec F.T.A (uradno - Foxtrot Tango Alpha, manj uradno - Free The Army, neuradno - Fuck The Army), leta 1971 obiskala Severni Vietnam in pozirala na komunističnem topu, uperjenem proti ameriški vojski, se leta 1973 poročila z razvpitim aktivistom Tomom Haydnom ("Čikaška sedmerica"), z njim posnela agit-propovski dokumentarec Introduction to the Enemy (1975), postala žrtev prisluškovanj in kompromitiranj, prišla na črni spisek FBI-ja in Hollywooda, dokler niso šla šestdeseta med ropotijo spominov, tako da se je lahko prelevila v Lillian Hellman, ki se le še z nostalgijo spominja Julije (1977), svoje levičarske prijateljice.

Od njenega liberalizma - od njene preteklosti - v Tašči ostane le namig, da je Jennifer Lopez v celem življenju spala s toliko moškimi kot ona samo zadnji dan Woodstocka. Revolucija ni več potrebna: dovolj je že, da se Jane skulira, pa rasni in razredni prepad izgineta.

PROTI -