Otok

Otok ni običajni film - hej, to je film Michaela Baya. Toda to ni običajni film Michaela Baya - to je film s sporočilom. Film, s katerim nam hoče Bay nekaj povedati. Bay hoče biti bolj oseben kot sicer. Rečeno naravnost: Otok je kritika sodobne korporativne družbe. Vsaj izgleda tako. Vsaj ambicija, ki ga poganja, je taka. Bay ima za sabo sicer Alcatraz, Podle fante, Armagedon, Pearl Harbor in Podle fante 2, same orjaške hite, ki pa jih kritiki niso vzeli resno. Prej narobe, v glavnem so se jim posmehovali. Spielbergu se ne posmehujejo. Jemljejo ga resno. In Bay hoče le eno: da bi ga jemali resno. Kot avtorja. Kot auteurja. Kot poeta popkorna. Zato je sklenil, da bo od legendarnega Jerryja Bruckheimerja, ki je produciral vse njegove hite, prestopil k legendi sami - hja, k Spielbergu. In tako je Otok posnel za Spielbergov DreamWorks, ki velja za dom prestižnega, avtorskega, spoštovanega in cenjenega popkorna. Otok naj bi bil torej pravi Bay, še več, ultimativni Bay, toda pravi Bay je še vedno le Bay. Če bi namreč rekli, da je Otok kritika sodobne korporativne družbe, bi bilo to tako, kot če bi rekli, da Pearl Harbor problematizira grozote vojne, da Podli fantje problematizirajo težko življenje v črnskem getu, da Alcatraz problematizira ameriško zanemarjanje vojnih herojev ali pa da Armagedon problematizira trpljenje ljudi, ki jih udari naravna katastrofa. Živo si lahko predstavljate, kako bi izgledal pornič, če bi ga posnel Bay - vsekakor, izgledal bi kot agonično nadaljevanje Armagedona. Ali pa Pearl Harborja. Kdo ve, morda je bil Pearl Harbor pornič, pa smo spregledali poanto. In ko gledate Otok, gledate le film človeka, ki hoče posneti nadaljevanje Pearl Harborja ali pa Armagedona.

Naloga popkorna ni, da misli, ampak da poka, toda Bay nam hoče reči: glejte, mislim! Glejte, razmišljam o sodobnem svetu! In res, prvo uro Otoka si Bay vzame za premislek. Zelo se trudi. Skriva celo strogo zaupni podatek, ki ga je razkril že predfilm! Otok se dogaja v represivnem retrofuturističnem high-tech kompleksu, ki ga vodi dr. Merrick (Sean Bean) in v katerem so ljudje le dveh sort: na eni strani so tisti, ki tam živijo, na drugi strani pa so stražarji. Tisti, ki tam živijo in med katerimi sta tudi Lincoln Six Echo (Ewan McGregor) in Jordan Two Delta (Scarlett Johansson), so oblečeni v belo - tisti, ki jih stražijo, pa so v vojaških kombinezonih, kakršne vidite v sci-fi filmih. Tisti, ki so oblečeni v belo, izgledajo kot pacienti - tisti, ki jih stražijo, izgledajo kot uslužbenci Velikega brata. Vse je pod kontrolo, vse je varno, čisto in sterilno. Tudi glave so sterilne. Nihče se ne upira. Nobene svobodne volje. Nobenih pravic. Nobene radovednosti. Nobene intimnosti. Moški in ženske se ne smejo dotikati. Vsi so ves čas na dieti. Red in disciplina. In ker ubogajo, imajo občutek, da živijo v raju. Čisti dolgčas. Da so ujetniki te brezhibne, totalitarne, samozadostne korporacije mentalno omejeni, je opazno na prvi pogled - ker so jim rekli, da je svet okužila biološka katastrofa, mirno čakajo v varnem kompleksu in vegetirajo, čakajo in vegerirajo, čakajo in vegetirajo, jasno, v upanju, da bodo nekoč izžrebani za potovanje na rajski, magični, utopični Otok, edino cono, ki še ni okužena. Vau! Ta krasni novi svet izgleda tako ilegalno, da bi še bebcu kapnilo, da je v riti. Že to, da nimajo priimkov, ampak le neke sorte šifre (Six Echo, Two Delta ipd.), bi jih moralo opozoriti, da živijo v kompleksu, ki ima tako velike luknje, da bi lahko v njih zmetali vse sci-fi filme iz sedemdesetih, tudi THX 1138, Zeleno sonce in Loganov beg, ki so razmišljali tako, kot v Otoku razmišlja Michael Bay. Ni kaj, Bay si je vzel čas za razmislek, toda njegov razmislek je datiran, staromoden, retardiran, predzgodovinski - fant zamuja. Metafora, ki jo ponuja Otok, je stara že dobre tri dekade. Tako je že stara, da je ne morejo več prodati niti na eBayu. Beli ljudje, ki kot kaka sekta ždijo v sterilnem svetu, iz katerega ne smejo, so kič, ki se ne kvalificira niti med screen saverje.

Ko Ewan McGregor in Scarlett Johansson ugotovita, da obstaja tudi zunanji svet, se jima verjetno zazdi, da nastopata v filmu THX 1138. Ko iz tega “lažnega” raja zbežita, se jima verjetno zazdi, da nastopata v Loganovem begu. Ko izvesta, da sta v resnici le klona z umetnimi spomini, se jima verjetno zazdi, da nastopata v Iztrebljevalcu. Ko pa jima kapne, da sta le arzenala “rezervnih delov”, ki jih sponzorirajo bogataši, se jima verjetno zazdi, da nastopata v Komi. Vidite, Michaelu Bayu sploh ni treba razmišljati - drugi filmi mislijo namesto njega. Bolje rečeno: Bay misli tako počasi, da ga filmi vedno prehitijo. In ko Bay ugotovi, da svoje misli ne bo mogel razviti do konca, sklene to, kar sklene v vsakem svojem filmu - da bo vse skupaj preprosto razčefukal, vključno s filmi, ki mu kradejo misli. Bam! Rušijo se stolpnice, rolajo se pregoni - z motorji, avtomobili, tovornjaki in hooverji, ki v rokah Michaela Baya postanejo cunamiji. Bay pošlje vse k vragu. Pa ko je ravno začel razmišljati o svetu! Ko si je ravno začel zastavljati vprašanja! Saj veste - vprašanja o moči in aroganci korporacij, o kloniranju, o klonih, ki so bolj človeški od ljudi, o bioetiki, o oligarhiji, ki v tajnih kompleksih goji svoje “rezervne dele”, o vse hujši ekološki katastrofi, o programiranem individualizmu, o ljudeh, ki postajajo produkt med produkti, o beli kulturi, o pranju možganov, o skorumpiranosti finančnih elit in o politiki armagedonskega zastraševanja. Toda hej, le zakaj bi se mučili z odgovori, če pa lahko vsa vprašanja preprosto razčefukamo?! To je najlažje. A po drugi strani - tako je to v realnem svetu. To ve Bush. In to ve Bay. Drugi filmi so vprašanja - Otok je shock & awe odgovor.

PROTI