9. 4. 2006 | Mladina 14 | Kultura | Film
Prvinski nagon 2
Basic Instinct 2, 2006
Ko je Sharon Stone igrala v Prvinskem nagonu, je bila že v letih, ki ji niso več jamčila slave. Prej narobe, njene vrstnice so bile tedaj obsojene le še na vloge mam, tet, blond ljubic glavnih junakov ali pa najboljših prijateljic glavnih junakinj. Sharon je imela za sabo že dolgo kariero in kopico “lažnih alarmov”, ki so ji obljubljali več, kot je dobila. Stradala je, pa četudi si je verjetno - tako kot Scarlett O'Hara v filmu V vrtincu - obljubila: “Nikoli več ne bom stradala!” Stalno je prihajala, toda ni prišla, tako da se je bila prisiljena vedno znova vračati v B filme, ki so potrebovali - in vneto kurili - starlete brez kompliciranega odnosa do seksa in golote. Na koncu so jo brat-packerji, recimo Andrew McCarthy v Letu nasilja, spremenili v svoj mali poligon za testiranje figur veneris (ob steni, stoje, leže, kleče, analno ipd.), ki jih s svojimi vrstnicami nisi mogli izživeti, vsaj ne pred kamero. Do leta 1992 je bila tako sestradana, da je lahko v Prvinskem nagonu le eksplodirala - ko je igrala cinično, ledeno, morilsko, hipnotično, drzno, antimoralno, biseksualno, omniseksualno, nadseksualno, postfeministično pisateljico Catherine Tramell, ki moške spreminja v sužnje (zgrabi jih za jajca in glave sledijo!), so ji iz oči streljali vsi tisti Oskarji, ki jih ni dobila, vse tiste tolikokrat zatajene ambicije, vsa tista stokrat ustavljena in prekinjena grandomanija, vse tisto maščevanje za žgočo, pekočo prikrajšanost. Prvinski nagon je bil njen nikoli-več-ne-bom-stradala, njen nikomur-več-ne-bom-služila, kar je z užitkom kazala v vsakem kadru. In Prvinski nagon je potreboval igralko, ki bo v vsakem trenutku igrala na vse ali nič. Ne, ni bila le Sharon Stone igralka, ki igra odlično “igralko”, ampak je bila tudi sama Catherine Tramell igralka-v-igralki, ali natančneje, Catherine Tramell je Catherine Tramell igrala tako prepričljivo, da se je moškim, ki jih je obsedla, zasužnjila in hipnotizirala, zdela kot fikcija. In hej, fikcije ne moreš tožiti. Tudi soditi ji ne moreš - in seveda, ne moreš je zapreti. Kar potrjuje tudi nadaljevanje, Prvinski nagon 2, v katerem se Catherine Tramell preseli v London. In zdaj, štirinajst let kasneje (pri oseminštiridesetih), ne izgleda tako, kot da je bila štirinajst let na begu, niti tako, kot da je bila štirinajst let v zaporu, ampak tako, kot da je štirinajst let preživela pri state-of-the-art lepotnem kirurgu, ki jo je čistil, glancal, plastificiral in silikoniziral toliko časa, dokler ni bila videti kot mlajša verzija Sharon Stone, kot njen pomlajeni klon. Hja, Sharon izgleda pet let mlajša kot tedaj, ko je igrala v Prvinskem nagonu, kar pomeni, da Prvinski nagon 2 izgleda kot prequel Prvinskega nagona - Sharon bi lahko zdaj igrala v vseh filmih, ki jih je pred Prvinskim nagonom zamudila. Specifično, tragično: Sharon Stone je videti le kot impersonatorka Sharon Stone. In tudi Prvinski nagon 2 je videti le kot impersonacija Prvinskega nagona, ki je stal s Sharon Stone - Prvinski nagon 2 z njo pade. Film je tako brezoseben, da skoraj ne obstaja. O strelah zatajenih ambicij, stokrat prekinjene grandomanije in maščevanja za pekočo prikrajšanost, ki so Sharon Stone in Catherine Tramell zlile v eno, ni več ne duha ne sluha. Le kako? Catherine Tramell je bila mogoča le leta 1992 - leto 2006 pa je tako daleč od leta 1992, da vam bo šlo na smeh. Toda Sharon, po novem “risk addict”, ni videti le artificielno in bionično, ampak tudi sterilno - ko z dr. Michaelom Glassom (David Morrissey), krimipsihiatrom, ki jo preiskuje in raziskuje, pristane v sadomazo figuri veneris, se zdi, kot da mu je pred snemanjem rekla: Samo ne se me dotikat! In zakaj se je ne sme dotakniti? Oh, iz preprostega razloga: ker to ni več telo Catherine Tramell, ampak telo Sharon Stone. To je zdaj slavno, uspešno, nominirano telo. In David Morrissey je tako majhna riba, da je lahko vesel že, da je zraven. Kar velja tudi za vse ostale, celo za sam film, ki se zelo trudi, da bi nas potopil v igro “davljenja” med Catherine Tramell, ki piše svoj novi psihotriler, krimipsihiatrom, ki postaja navdih za njen novi psihotriler, in detektivom Scotland Yarda (David Thewlis), ki je prepričan, da njeni psihotrilerji temeljijo na resničnih dogodkih - hja, tip je očitno edini, ki je videl Prvinski nagon.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
