Da Vincijeva šifra

Da Vincijeva šifra, sicer dobra protiutež krščanskemu fundamentalizmu, ki ljudi straši z neizogibnim Koncem sveta, obvezno Evangelizacijo in nujno Odrešitvijo, je v resnici tipični ženski roman - roman o osvobajanju in osveščanju ženske. Zgodba Da Vincijeve šifre je tipična, tako rekoč arhetipska zgodba ženskih romanov: ženska, ujetnica patriarhata, na začetku vedno trpi, potem se začne počasi prebujati in v sebi odkrivati skrite, zatrte talente, svojo "sveto" ženskost, na koncu pa se osvobodi, da kar žari od samozavesti, moči in neodvisnosti. Ženski romani, kombinacije mučeništva, mazohizma in neagresivnega feminizma, so zgodbe o trpljenju ženske, o njenem skrivnem življenju - in predvsem kakopak o njenem skrivnem spolnem življenju. Razlika je le v tem, da v Da Vincijevi šifri nastopa ultimativna ženska - Marija Magdalena, ženska, ki je izmed vseh žensk najbolj trpela. Cerkev jo je namreč zatajila, zavrgla in kriminalizirala ("kurba"), ali natančneje, cerkev je prikrila, da je bila poročena z Jezusom Kristusom, da je imela z njim hčerko Saro, da jo je Jezus Kristus določil za svojo naslednico, da je bila "sveto bitje" in da njena kri - z njo pa tudi Jezusova - seže v 21. stoletje. Ni kaj, njeno življenje - tudi spolno, heh - je bilo res skrivno.

V ženskih romanih ženska vedno odkrije, da je nekaj posebnega - tudi v Da Vincijevi potomci odkrijejo, da je bila njihova "mati" nekaj posebnega. Da je imela zelo bogato, zelo pestro, zelo pikantno, zelo eksplozivno skrivno življenje. Nekaj zelo podobnega se zgodi recimo v Najinih mostovih: brat in sestra odkrijeta, da je imela njuna mati Francesca zelo bogato, zelo pestro, zelo pikantno, zelo eksplozivno skrivno življenje. Da Vincijeva šifra je roman z žensko perspektivo - roman, ki cilja ženske. To je bil tudi eden izmed glavnih razlogov za njegov orjaški uspeh: ženske so bile njegove prve, najbolj fanatične in najbolj množične bralke - in moški so šli za njimi. Podobno kot nekoč pri romanu V vrtincu. Toda ženski roman potrebuje Clinta Eastwooda, da po "presaditvi" na platno izgleda kot film, ne pa le kot sterilni TV šoker za gospodinje. Ekranizacija Da Vincijeve šifre izgleda natanko tako: kot karikatura romana, ki je itak izgledal kot parodija uradne cerkvene doktrine. Toda Tom Hanks - v vlogi ameriškega kriptologa Roberta Langdona, ki je na sledi "največje zarote vseh časov" - in Audrey Tautou - v vlogi francoske kriptologinje Sophie Neveu, ki je žrtev "največje zarote vseh časov" - vse te "šokantne" replike izgovarjata tako literarno in tako smrtno resno, kot to počnejo junaki telenovel. S tem tudi sproti ubijata napetost, ki jo je v romanu spletalo lucidno razpletanje velike skrivnosti - v filmu, ki izgleda tako, kot da je bil posnet pred dvajsetimi leti, pa napetost spletajo le "začudeni" obrazi. Hja, kot v telenovelah. Da gre za triler, veste le po tem, da francoski policaj vsake toliko časa dahne: sranje, spet sta mi ušla! Ko bežita pred policijo, morilskimi oportunisti in Opusom Dei, izgledata le kot igralca, ki sta prebrala scenarij - in nič več. Od zgodbe o ženski, ki je na poti v svobodo, pa ostane le zgodba o ženski, ki je na poti v samostan. Tisto, kar je bilo v romanu dobro, je tu slabo - tisto, kar je bilo v filmu slabo, pa je tu še slabše. Film vse slabosti romana le poudari.

PROTI