Za živo mejo

Filmi zelo radi imitirajo drug drugega. Še več, živijo od tega, da imitirajo drug drugega. Ob tem si rečete le: okej, filmov je ogromno, konkurenca je huda, zato morajo nekako preživeti. Da skušajo pri tem izgledati kot film, ki je uspel, je povsem normalno. To je del njihovega boja za preživetje. Nekateri so v tem boju simpatični, drugi antipatični. Kar nas pripelje do animiranih filmov, ki postajajo vse bolj in bolj antipatični - in to generično, kot rod in vrsta. Animiranih filmov je manj kot igranih filmov, zato bi pričakovali malce več originalnosti. Konkurenca ni tako huda, da bi se morali panično zatekati k imitiranju in drugim cenenim bližnjicam do trga. Lahko bi več tvegali, navsezadnje, animirani filmi imajo pred igranimi še eno prednost: v njih nastopajo animirani liki, ki režiserjem ne morejo vsiljevati svojih pogojev, kar pomeni, da ne morejo reči, ne, tega pa že ne bom počel! Tega pa že ne bom rekel! S to igralko pa že ne bom igral! Če hočete, da pokažem joške, hočem še dodatni milijon dolarjev! Nobenih zvezdniških kapric. Nobenih agentov, ki bi vsak dan težili. Toda animirani filmi vse bolj izgledajo kot isti animirani film. Mali Pišček izgleda kot Kraljestvo morskega psa, ki je izgledalo kot Reševanje malega Nema, ki je izgledalo kot Mravljinec Z, ki je izgledal kot Življenje žuželk. Hu! In seveda, Divjina izgleda kot Madagaskar, ki je izgledal kot Ledena doba, ki je izgledala kot Dinozaver, ki je izgledal kot Dežela pred časom, ki je itak že sama dobila kopico uradnih nadaljevanj.

Digitalna tehnologija, ki so jo vsi ti animirani filmi tako evforično in tako hekersko posvojili, jih ni osvobodila, ampak zategnila. Zdaj imajo manj pravic kot kdajkoli. Zato vas ne bo presenetilo, da animacija Za živo mejo, sicer posneta po popularnem stripu, izgleda kot Mali Pišček, ki je izgledal kot Kraljestvo morskega psa, ki je izgledalo kot Reševanje malega Nema, ki je izgledalo kot Mravljinec Z, ki je izgledal kot Življenje žuželk. Tu imate rakuna (Bruce Willis), ki spomladi ugotovi, da se je predmestje zavleklo še bolj v gozd, še bolj v divjino, kar pomeni, da se je njegov življenjski prostor skrčil, tako da je vse težje nabrati hrano za zimske čase. Živa meja, s katero se predmestje ograjuje od divjine, rakuna vse bolj omejuje in stiska. Pa ne le rakuna, ampak vse gozdne živali, toda rakun je ta, ki naredi največjo napako: zimske zaloge hrane nehote ukrade grizliju (Nick Nolte), ki mu postavi ultimat - vrni mi hrano ali pa bom požrl tebe! Rakunu ne preostane drugega, kot da se s kompanjoni zavihti onstran žive meje, v predmestje, trdnjavo srednjega razreda, kjer začnejo potem vsi skupaj krasti hrano. Jasno, prebivalci predmestja nad njih takoj pošljejo eksterminatorja. Film se hitro spodvije v himno družinskim vrednotam, tako da potenciala, ki je v tem zapletu, sploh ne opazi. Če namreč na vse skupaj pogledate alegorično in če živali prevedete v ljudi, dobite parabolo o razrednem boju: o boju med srednjim razredom, ki si gradi utrjena naselja z visokimi zidovi, da bi se znebil mučnega kontakta s socialnim dnom, in deklasiranim, brezposelnim, sestradanim proletariatom, ki je tako obupan in brezpraven, da mu ne preostane drugega, kot da krade. Do vojne in revolucije je le korak. Toda animacija Za živo mejo se svoje lastne predpostavke ustraši. A po drugi strani, le kako se je ne bi, če pa se je vedno za vsak primer raje ustrašijo tudi ameriški igrani filmi. Še toliko bolj, če pomislite, kaj se zgodi, ko se ameriški srednji razred počuti ogroženega in ko socialnega nezadovoljstva nižjih slojev ni več mogoče krotiti: točno, do ameriške vojne je le korak, toda ne do ameriške vojne v Ameriki, ampak do ameriške vojne v tujini. Eksterminatorje pošljejo v Irak.

ZADRŽAN