Favnov labirint

Mala Ofelija (Ivana Baquero), glavna junakinja Favnovega labirinta, bi lahko ugotovila to, kar leta 1939 v Čarovniku iz Oza ugotovi mala Dorothy: “Nismo več v Kansasu.” Definitivno: Oz, v katerega vrže Dorothy, ni Kansas. Niti ne izgleda kot Kansas. Ali bolje rečeno, Oz izgleda kot Kansas skozi oči shizofrenika, ki bujno halucinira. Kot kraj, v katerega ne prideš z ladjo ali pa vlakom. Oz, ki leži “za Luno, onstran dežja in onstran mavrice”, je vse tisto, kar Kansas ni. In Dorothy ima vse razloge za haluciniranje: punca je napol sirota, razžirajo jo žalost, revščina in sepia, bližata se puberteta in prva menstruacija, Kansas je totalna, dolgočasna, antičarobna vukojebina - in seveda, Kansas stalno strašijo, mikastijo in ubijajo twisterji. Hja, Kansas je katastrofa.

Ko je Čarovnik iz Oza prišel v kina, ni bil ravno huronski hit, toda z leti je postal kultna klasika, ki so jo parafrazirali mnogi filmi, recimo Noč lovca (via Charles Laughton), Alice ne živi več tukaj (via Martin Scorsese), Carrie (via Brian De Palma), Divji v srcu (via David Lynch), Brez obraza (John Woo) in Stik (via Robert Zemeckis). Oh, in ne pozabite na album Dark Side of the Moon (via Pink Floyd), verjetno najbolj lucidno verzijo Čarovnika iz Oza. Kansas, iz katerega - prek magičnega portala po imenu “Over the Rainbow” - pobegne Judy Garland, devetletnica v telesu šestnajstletnice, je produkt kombiniranega stresa, po eni strani velike depresije, ki je Ameriko zajela in zgazila v tridesetih, po drugi strani pa predapokaliptične militarizacije sveta, ki se je kmalu zatem razlezla v II. svetovno vojno, če seveda ne zanemarite dejstva, da je ta kombinirani stres v resnici le alegorija stresnega, zmedenega, šokantnega spolnega prebujanja otroka, ki ga je bilo mogoče tedaj, leta 1939, izraziti le v ezopskem jeziku, okej, v jeziku mavričnih specialnih efektov, ekstravagantnih glasbenih točk, transvestitske kostumografije in kičaste scenografije, ob kateri običajno orgazmirajo drag queens in drugi spolni outsiderji.

In Favnov labirint se dogaja “kmalu zatem”, med II. svetovno vojno, leta 1944 - v Španiji. Ofelija je 12-letna deklica pod stresom. Deklica v šoku: Španijo strašijo, mikastijo in ubijajo fašisti, oče je padel v vojni, mati (Ariadna Gil) se je bila prisiljena poročiti z drugim moškim (Sergi Lopez), frankističnim, falangističnim, fašističnim oficirjem, ki je bolj pošast kot očim, s katerim je mati za nameček še zanosila, kar ni bila najboljša ideja - mater namreč ta izsiljena nosečnost vse bolj ubija. Ofeliji je jasno, kaj jo čaka: življenje z okrutnim, brutalnim, avtokratskim očimom. Ali bolje rečeno: čaka jo spolno nadlegovanje, posilstvo, služenje patriarhalni patologiji. Da bi se temu izognila, se raje spolno prebudi v paralelni svet, ki izgleda kot Oz, toda ne kot h'woodski mjuzikl, ampak kot halucinantni gotski labirint, produkt brezhibne digitalne alkimije in neobaročne imaginacije mehiškega auteurja Guillerma del Tora. Dorothy se je spolno prebudila v uspavanko - Ofelija se spolno prebudi v pravljico, v politično verzijo Narnije, v kateri med vilami in drugimi bajeslovnimi bitji izve, da je izgubljena princesa, hči Kralja podzemlja. Pan (Doug Jones), lokalni favn, ji pove, da jo čakajo tri zahtevne, moraste preizkušnje, ki jih mora prestati, če hoče dobiti kraljestvo. Izroči ji priročnik, čigar strani pa so prazne - z njih kaplja le kri. Hu! Brata Grimm srečata Lewisa Carrolla v kostumu Jorgeja Luisa Borgesa. Toda prave pošasti so zunaj. Ofelija pač ugotovi, da je klasična, patriarhalna družina nekaj motenega, srhljivega, pošastnega, sadističnega, kanibalskega, fašistoidnega, in da lahko srečo - ritualno prebujena in prerojena, s ponovno priborjeno samozavestjo in neodvisnostjo - najde le v alternativni skupnosti, v “podzemlju”, kjer si lahko človek spolno, socialno in kulturno identiteto izbere sam. Ofelija je deklica, ki spolnemu, socialnemu, kulturnemu in političnemu fašizmu reče zgodovinski ne. Favnov labirint je protifašistični film, ki upa, da bo “naslednja generacija” pametnejša od prejšnje.

ZELO ZA