18. 10. 2007 | Mladina 41 | Kultura | Film
Berlin Alexanderplatz
Zdaj, ko v kinu gledamo vse več filmov, ki sodijo na TV, in ko na TV gledamo vse več serij, ki sodijo v kino, se že skoraj avtomatično spomnimo na Berlin Alexanderplatz, prototip TV serije, ki sodi v kino. V imenu poetične pravice jo bo Cankarjev dom razvrtel med 16. in 19. oktobrom - na velikem platnu, se razume. Serija Berlin Alexanderplatz, ki jo je Rainer Werner Fassbinder - po romanu Alfreda Doblina - posnel leta 1980 in ki je že pred štartom veljala za dogodek (in senzacijo), šteje 13 enournih epizod in dvourni epilog, ki izgleda kot Fassbinderjev querellski, ritualni, fantazmagorični coming out. Berlin Alexanderplatz ne izgleda kot TV serija, ampak kot film, ki ga je Fassbinder posnel v formatu TV serije, to pa zato, ker je bil to edini način, da ga sploh posname. Petnajsturnega filma mu pač ne bi vrtel noben komercialni kino. Branje Doblinove klasike normalno vzame več kot 15 ur, toda če bi jo brali dovolj hitro, bi bili do epiloga doma - in včasih se zazdi, da vam Fassbinder bere zgodbo o Franzu Biberkopfu (Gunter Lamprecht), naivnem in zapitem morilcu, ki ga leta 1929 - po štirih letih - spustijo iz zapora in ki misli, da se bo lahko reintegriral v družbo, pa se ne more.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?