Oddaljena bližina

Oddaljena bližina je zbirka desetih esejev o različnih temah: od Visoke pesmi in bolečine, do trubadurske lirike in frančiškanske ženske mistike. Črpa iz obšinega polja, ki ne obsega le filozofije in teologije, ampak tudi literaturo in umetnost nasploh. Značilno zanjo sta posluh za večplastnost in pripravljenost za dialog.

Povezovanje, odnos, ljubezen - to so vodilne besede Oddaljene bližine. Oddaljeno blizu je najpoprej Bog, najbolj oddaljen in najbližji. In potem sočlovek. Drugi, do katerega nenehno iščemo pot, pa ga nikdar ne moremo do kraja spoznati; drugi vselej ostaja drugi, drugi mora vselej ostati drugi - drugemu moramo dopustiti, da ostane drugi. Reference so za (slovenskega) katoliškega teologa neortodoksne: poleg pričakovane Biblije in Levinasa, Heidegger, Nietzsche in judovski misleci.

Ob branju morda prav zato neko mesto zbode, ker se avtor popusti popularnemu toku in zapade v običajne lamentacije o tem, da "tudi naša govorica ne zna biti več tako cvetoča, sveža, sočna, skratka, ne samo pri nas, tudi pri narodih z dolgo in večstoletno šolsko in književno tradicijo mladi ne znajo več govoriti lepega jezika." Zazdi se: tudi on je nasedel tipu mišljenja, ki mlade na eni strani proglasi za neskončno obremenjene (v šoli) in ranljive, in jih na drugi naredi za grešne kozle. Potrebna pa je ravno nasprotna drža: ne mladi, stari ne znamo; ne mladi, stari smo neizobraženi; in ne mladi, stari smo nemoralni.

A tudi tu Kovač sam prakticira "heretično mišljenje", za katerega se zavzema, saj ob "prezgodnjih spolnih odnosih" moralistom zna povedati, da "je za mladost ljubezen tveganje, podarjanje, in ne beg," in še več: "Še bolj nesprejemljiva pa so za osebnih srečevanj željne mlade različna moraliziranja, zbujanje nevrotičnega strahu ali ignoriranje njihovih svojstvenih osebnosti."