Mihael Bregant

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

Samo ta dan imam

Prešernova družba, Ljubljana 1999, 156 str., 2.900 SIT

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Mihael Bregant

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

Prešernova družba, Ljubljana 1999, 156 str., 2.900 SIT

"Samo ta dan imam. V njem do večera
bom stal na straži svojega imena. Oko je zanesljivo, siva mrena
pogleda mi še zmerom ne zakriva."

Iz zbirke, ki je pred časom izšla že v prvem ponatisu ob pesnikovi petinsedemdesetletnici, veje prav tak optimizem in sprijaznjenost z usodo, kot je ta iz navedenega sonetnega kvarteta. Kvarteta, ne kvartine, saj imamo v sonetu tudi dva terceta in ne tercini. Tercina je druga posebna kitična oblika, ki je v rabi v Božanski komediji ali v Krstu pri Savici. To se v publicistiki pogosto zamenjuje, samo zato tu opozarjam. Drugače si je pesnik oz. so si v založbi dali duška in oblikovali razkošno zbirko. Najprej bije v oči srebrna obreza, knjigo je s spremnimi besedami pospremilo kar pet piscev: Jože Kastelic, Matjaž Kmecl, Grytzko Mascioni, Ivo Svetina in Boris A. Novak. Pesnika so predstavili po dolgem in po čez. Za nekaj preglednic o njegovi bibliografiji in nagradah pa je verjetno poskrbela založba. Še sedaj pa imam pred očmi tudi dve malo modrikasto stilizirani fotografiji čez obe notranji strani trdih ovitkov. Na prvi je borjač oz. notranje dvorišče tipične kraške hiše, na drugi pa je stara slika neke, verjetno pesnikove družine z vsemi mogočimi sorodniki od none navzdol. Med njimi je tudi fantič kakih desetih let, ki je podoben pesniku. - Sicer pa se danes spominjamo Zlobca predvsem kot enega izmed predstavnikov Pesmi štirih (ob Pavčku, Koviču in Menartu), nekdanjega glavnega urednika Sodobnosti, kjer je izgledalo, kot da je nenadomestljiv, pa ni bilo čisto tako. - Od osemdesetih dalje v njegovo pesništvo vdira sonet, čeprav je začel kot predstavnik prostega verza. Potem je bil zadnja leta nolj sonetist, zdaj pa je knjiga heterogena. Seveda je kot sonetist mojster, kdo pa bi mu lahko morda očital samo preveliko statičnost pri rimanju. Če se namreč rimajo samo besede nominalnega ali posebej verbalnega niza, ne pa mešano, deluje to bolj puščobno, zakaj polno zazveni rima šele tedaj, ko se zvočno ujameta recimo samostalnik in glagol. Denimo: pusta je rima žiljenje-hrepenenje, bolje je z vabo-pred sabo ali visoko-z roko, najbolje pa brez fatamorgane-vstane.