Muharjenje

Druga, razširjena izdaja knjige, ki bralcu ne razloži le, kako zvezati umetno muho in uloviti ribo nanjo, ampak tudi, zakaj je potrebno spoštovati naravo z vsemi njenimi življenjskimi oblikami.

Ko je leta 1980 izšla knjiga Muharjenje, je v slovenski sladkovodni ribiški druščini prišlo do renesanse. Prenekateri ribič je spoznal, da v rekah in jezerih ne plavajo le ribe, temveč še izjemno pisana paleta drugih živali, ki ribam pomenijo prehranjevalno osnovo: neštete vodne muhe (enodnevnice, mladoletnice, prodnice, dvokrilci, kačji pastirji), drobni rakci postranice, polži, pijavke ... Prav tako je spoznal, da lahko črva, kruh in druge naravne vabe zamenja z umetnim posnetkom omenjenih živalic in bo ravno tako sit rib. In spoznal je tudi, da si lahko že ob majhni meri spretnosti in domišljije umetne posnetke iz dlak in perja naredi kar sam.

Tokratna nekoliko razširjena izdaja prinaša dodaja pregledno zgodovino muharjenja, poglavje o vodah in podrobneje ter bolj poznavalsko opisane posamezne tehnike muharjenja.

Ker tovrstna literatura vprašanje etičnosti početja, ki ga propagira, praviloma zapostavlja, je toliko bolj všečno poglavje o trnkarski etiki. A ravno tukaj naletimo tudi na nedoslednost. Popolnoma nedotaknjena je ostala etična vprašljivost brezobzirnega spreminjanja sestave vodnega življa, torej genocida nad domačimi vrstami, ko trnkarji v vode vlagajo to, kar sami najraje lovijo, in ne to, kar po naravi vanje sodi. Z razlogom.

Vsekakor knjiga, ki ne bi smela manjkati na knjižni polici slovenskega muharja.