Morje v času mrka

Morje in starec.

Bukolično vzdušje, ko odteče plima turistov. Ritem teksta je valovanje, lagodno pretakanje dni. Brez šokov in štosov, kaj šele preobratov. Dosleden naturalizem, morda celo bolj reportaža brez dogodka. Tako da bralca ne podi skozi tekst bralna strast; kajpak če ni pomorski fantast.. Vsak hip lahko odloži knjigo. A jo spet vzame v roke iz spoštovanja do avtorjevih tankočutnega vpogledov. Besedilo slika prvinskost domačinov v njihovi govorici žmulov, peškafond, pijavic, pjatov... Nekoč je nekdo slikal morje z - morjem. Drugemu je kravos dolgo kradel jajca, dokler ga ni ujel in obredno pojedel. Kačo je nasekljal na kolobarje, jo pomokal in spekel na olju, nato pa še potrosil s česnom ter origanom. "Kravos v želodcu se je vznemiril, ko ga je zalilo črno vino z vodo, ohlajeno z ledom. Vendar mu je hlad dobro del."

Tod celo smrt ni pretres, ampak točka na krogotoku narave. Celo groteska je tu realizem, ko umrlega držijo do pokopa zasutega z zamrznjenimi ribami. Drugače pa se slovo dobesedno prelije v prirodo. Stari ribič lovi kantarje, tri picigamorte že ima v vreči, ko ga zapeče pri srcu. "Bolečina se ni polegla. Zataknil je palico v razpoko na skali in segel z roko k vreči, da bi izvlekel malo kantico z bevando. A je ni dosegel. Zazrt v morje se je naslonil na kamen za sabo in roka, polna gomazečih mravljincev, mu je omahnila v šop trave, ki je silil iz skale."

Potem starec, v katerega se zagleda 51 let mlajša deklica, a za moža, ki ni otrok Hollywooda, ostaja prva strast podvodni lov na kirnjo. Sedem dni se potaplja na dah, se iz dneva v dan z laksom bori z ribo, ki se je od strelice zadeta zavlekla v ozko votlino, s svojo sapo, ki jo lovi vsakič, ko priplava po zrak.

Na novo napisan roman o Starcu in morju.