Imenovanje in nujnost

POD Krtina, Ljubljana 2000,

Zadnja filozofska klasika v slovenskem prevodu

Za tiste, ki so knjižico že brali kot Naming and Necessity, samo sporočilo, da je prevod reprezentativen.

Za tiste, ki - vsaj v okviru tematike, ki jo knjižica zajema - niso prišli dlje od Fregeja in Russella, ali pa celo ne dlje od Kanta, pa sporočilo, da se da zadeve, ki zvenijo tako samoumevno, koherentno misliti tudi drugače.

Tako po Imenovanju in nujnosti ni več samoumevno, da opis (ali pa sveženj opisov) izraža pomen imena. "Aristotel" bi se tako še vedno nanašal na isti predmet, pa čeprav ne bi bilo res, da je Aristotel zadnji veliki filozof Antike ali/in je bil doma iz Stagire ali/in ... Imena so namreč togi označevalci, njihovo togost pa moramo razumeti po analogiji s togimi telesi klasične mehanike. Kakor nobena sila ne more deformirati oblike togega telesa, tako noben opis ne more deformirati reference togega označevalca.

Po Imenovanju in nujnosti tudi ni več samoumevno, da imata pojma nujno in a priori ter pojma kontingentno in a posteriori isti obseg. Kripke pokaže, da obstajajo tudi kontingentno apriorne (na primer "Etalon v Parizu je dolg en meter") in nujno aposteriorne (na primer "Voda je H2O") resnice.

Simon Blackburn v oxfordskem Filozofskem slovarju izid Naming and Necessity leta 1980 postavi kot zadnji veliki filozofski dogodek. Lahko bi torej rekli, da se po Imenovanju in nujnosti v filozofiji ni zgodilo nič bistvenega, in pritrdili avtorju presenetljivo informativne spremne besede, da "brez poznavanja terminologije in pojmovnega aparata Imenovanja in nujnosti danes ni več mogoče prebirati nobenega dela iz sodobne analitične filozofije". (str. 140)