Krogi na vodi

"Z grafitnim svinčnikom vneseš popravek.
V ponarejeni sonet.
Ne oziraš se več na to, ali ti kdo verjame."

Tako pravi subjekt sam sebi v pesmi Mesečev zaliv, kot se sicer imenuje tudi najlepši kos slovenske obale, zaradi česar sem bil pri obračanju strani tudi takoj pozoren. Peter Semolič je postal sedaj s svojo četrto zbirko od l. 1991 dalje (Tamariša, Bizantinske rože in Hiša iz kart) pa res ena izmed opaznejših postav v moderni slovenski poeziji. Pravi model! Pomembno je vplival že na nekatere predstavnike mlajših rodov (recimo na Primoža Čučnika). Pesnik Peter Semolič je bil pred leti nagrajen tudi z Jenkovo pesniško nagrado, v Vilenici pa je dobil pred časom tudi Kristal.

Semolič tokrat kar za nekaj svojih pesmi uporablja pesniški tloris kitičnega razporeda v nacionalno zaznamovani sonet. Ker pa te Semoličeve sonetolike pesmi sploh niso rimane ali se njihovi verzni konci tudi kako drugače evfonično ne stikajo, predvsem pa ker te sonetoidne pesmi niso strukturirane s sicer skoraj nujnima dvema sonetnima prelomoma, ko se recimo menjava pripovedna perspektiva ali kaj drugega, samo zaradi te takoj opazne verzne razdelitve in njihovega števila še ne bi mogli slepo predvidevati, da so te pesmi res soneti. Zato je še toliko bolj hvalevredno, da je subjekta, ki kot pesnik že od nekdaj tangira bolj proti Istri, verjetno zaradi družinskega ozadja, prav v tem čarobnem istrskem zalivu obšlo spoznanje o "uri evropske resnice". Kar je tudi prav, če že tako pogosto objavlja v Novi reviji. Uporabljen je izraz 'ponarejeni sonet'. Kako simpatično! Kadar je pokojna teta Sonja skuhala podobno juho, kot je goveja, samo da je bila brez mesa, je rekla, saj ni nič, saj je samo ponarejena. Pesniki in gospodinje! Še nekaj pesmi je v knjigi, ki jih je navdušil predvsem milje: ali Sena v Parizu ali Sena v Luksemburškem parku. Občutek imam, da naslov izvira iz pogostih predstav, da je kaj potopljeno, če že ne kamen v vodo, da se potem naredijo krogi, če že ne kamen torej, pa sekira v grčo ali odsotni očetov obraz na subjektovem licu, kar ta ugotavlja v ogledalu že ko se brije.

Zbirko je pospremil s kar poglobljenim esejem Josip Osti, ki se je pridno sprehodil prek vseh zgoraj naštetih Semoličevih zbirk in potem pripoveduje, da se je nad vso to poezijo ves čas zelo navduševal.