Celostna umetnina Stalin: razcepljena kultura v Sovjetski zvezi

O kontinuiteti v sovjetski umetnosti.

Knjiga, izšla je leta 1988, torej še za časa obstoja "Meke komunizma", prinaša zapovrstno obravnavo treh bistvenih umetnostnih obdobij, ki so se zvrstila v zgodovini Sovjetske zveze: avantgarde, socrealizma in, navsezadnje, postutopizma. S to zapovrstnostjo (ali natančneje, zarisom razvojne linije) pa avtor - za razliko od splošno uveljavljenih zahodnjaških umetnostnozgodovinskih teorij, ki denimo rusko avantgardo in socrealizem pojmujejo kot dva docela nasprotujoča si pola - vzpostavlja idejo o specifični umetniški in kulturni tradiciji, ki pelje od avantgarde prek stalinizma do postutopizma.

Izpeljava: zaradi svojih notranjih omejitev in protislovij avantgarda v revolucijskem in porevolucijskem obdobju ni zmožna realizirati zastavljenega cilja svojega poslanstva, t.j. nuje, da od prikazovanja sveta preide k njegovemu preoblikovanju ... Stalinov čas (beri: stalinizem in z njim povezana teorija in praksa socialističnega realizma) izpolni to glavno zahtevo avantgarde. Celo več, jo radikalizira: "Estetika in praksa Stalinovega časa se s svojim konceptom usmerjata k vzgoji in oblikovanju množic. Stalin je ta koncept zajel v progresivno avantgardistično metaforo: pisatelji so inženirji človeških duš ..." Sledi destalinizacija in z njo obdobje postutopizma, v katerem si še posebno zanimanje zasluži "soc art gibanje" likovnih umetnikov in pisateljev (v sedemdesetih letih je nastalo v Moskvi), ki v domnevno opozicijskem umetniškem projektu nenadoma ugleda voljo do moči, v strategiji političnega zatiranja pa umetniški projekt ...

Iztržek: konceptualni in referenčni okvir soc arta, odslej uradno utemeljene umetniške smeri, ki izhaja iz - travestije socialističnega realizma.