Haiderjev show

Psihoportret poglavarja avstrijskih svobodnjakov.

Avtor, ki je po izobrazbi psihiater, ne jemlje Haiderja kot iracionalnega peklenščka niti kot neonacista, temveč raziskuje korenine njegove popularnosti. Njegov fenomen je namreč večplasten. Je moderni Robin Hood, ki dejansko razgalja korupcijo avstrijske politike. Ampak obenem tudi ljudski Till Eulenspiegel, ki mu je oproščeno, če se kdaj zlaže. Vnaprejšnji odpustek mu daje njegovo poslanstvo, ki je omajevanje tradicionalnih pošasti in avtoritet.

Haider je tudi simbol moškega športnika, ki ga najdete na maratonih, na teniških in golf igriščih, ali uzrete v zraku, ko izvaja bungee-jumping. Kot tak je nasprotje tipa starih foteljaških politikov, iz katerih brije norce na račun njihove tolstosti. Pri čemer pa seveda ne gre za asketskost, temveč za uvajanje elementov večvrednosti, ki jo izžareva močno in zdravo telo, na katero pa se cepi še ideja o zdravem duhu, ki preganja dekadentno likovno umetnost.

Če je prototip politikov elitizem, iz katerega se skobacajo samo pred volitvami, ko se začno rokovati s plebsom, je Haider ljudski politik. Rad pohaja po pivnicah, se brati z vrčkom piva, obiskuje množične prireditve pod šotori, kjer se giblje tako domače, da ga ljudje kličejo le po imenu Jörg ali kar Jörgl.

Ob do potankosti izdelani antifoteljaški politiki pa v javnosti nastopa tudi s strategijo nenačelnega demantija. Najprej izjavi nekaj, kar je zaradi brutalnosti všeč nacionalistom, nato pa to prekliče. Pristaši mu ne zamerijo, saj to razumejo le kot taktično popuščanju nasilju moralistov; važno je, da je črnuhom in lenim azilantom povedal, kar jim gre!

Instruktivna psihološka skica.