Italijansko potovanje

Johann Wolfgang Goethe

Za ljubitelje Goetheja in radovedneže, ki jih zanima čas pred koncem osemnajstega stoletja.

Izbor (od 11.9.1786-11.5.1787) iz večletnega pesnikovega potovanja. Delo je formalno gledano turistični potopis, zakaj avtor opazuje znamenitosti in naravo, medtem ko so domorodci le akcidentalni pristavek. Dobesedno turistični, resda pa v najbolj žlahtni, kultivirani obliki.

Goethe ni potoval po Italiji, da bi svet spoznal na lastne oči, temveč iz vzgiba, da preveri, kako izgleda tisto, o čemer je bil prej prebral. Bral pa je o umetnosti in kulturi. V Benetkah je izkusil gondolo s čolnarjem, ki je med vožnjo prepeval napeve Tassovih pesmi. V Ferrari je postal pred grobom poeta Ariosta in se zmrdoval nad slabo razporejenim marmorjem. V Bologni je zrl v Raffaelovo Cecilijo, da bi preveril, če res učinkuje tako, kot so mu pripovedovali. Ko so vozi mimo Apeninov, opisuje bralcu, kako so videti: ob poti zimzeleni hrasti, ob cerkvah rastejo ciprese. Za Rim si je zaželel, da bi v njem na avtentičnem mestu prebiral Tacita, in si na dan Vseh svetih ogledal papeža pri pobožnostih v živo; ko je videl, kako se cerkveni poglavar spakuje in nekaj mrmra, se je v njem prebudil Luther. Pod Neapeljskim soncem je ostal cel mesec, ko je v Palermu poskusil solato, nežno in slastno kot mleko, je doumel, zakaj se ji je po latinsko reklo lactuca. Potem naletel v siciljanskem gostitelju na takšnega oboževalca pruskega kralja Friderika, da mu je zatajil, da je že leto mrtev, zakaj bal se je, da bi ga zaradi nesrečne novice zasovražil. Potoval je s prijateljem Kneipom: Goethe si je doživetja zapisoval, popotni tovariš pa jih risal na papir.

Danes ne več silni tekst, a še vedno s sijem kuriozitete.