Nestrohnjena svetloba

"Treba se je truditi, da si v svetlobi. Ne je izgubljati, ne zapadati senci, mraku, temi. So, ki so v polni ali delni svetlobi in jo tudi oddajajo drugim (...)"

Roman se začne pravzaprav precej turobno. Prvoosebni pripovedovalec nam zaupa, da se počasi bliža osemdesetim letom, v katerih sta umrla tudi njegova starša, zato se bo počasi na odhod moral pripraviti še sam. Potem kot arhitekt stopi v stik s samostanom, kjer je preživljala svoja dekliška leta tudi njegova mama. Verjetno ga je to tudi spodbujalo k temu delu. Čisto senzualno je materin duh ves čas prisoten, ko si ogleduje ta samostan in ustvarja načrte za obnovitvena dela. Sicer pa je Mahnič mojster za oblikovanje vsesplošnega duela, tako v razvoju glavnega junaka, ki ima v junakovem sopotniku Karlu tudi svoj alter ego, kot tudi v dramatičnih medosebnih konfliktih. V spominu vam bo ostal dramatičen spor med Karlom in Johanom, ko v barakarsko druščino nekdo od nekod prinese harmoniko, flenča ji pravijo. Sprva ne vedo najbolj, kaj bi počeli z njo, dokler se Karel ne javi, da nekaj pa zna igrati on. Cel večer jim igra, potem pa Johan začne izzivati z neko drugo flenčo, žensko flenčo, za katero se baje interesira Karel. Johan napadalno razloži, da to žensko spremlja neslavna zgodovina, ko je menda nekoč v neki gostilni legla kar na šank. Cela gostilna se je potem zvrstila na njej. Na koncu so ji iz čiste objestnosti zažgali še dlake med nogami. Karel je priznal, da vse to ve, vendar se imata s to žensko zares rada. Zdaj smo tako kot barakarji tudi bralci odločno na Karlovi strani. O Johanu pa mislimo, tako kot Karel, da je pač mizerija. Ubogi pravičniki! - Potem imamo pred sabo spet Karla, ki pride iz partizanov. Vpraša učence v razredu, kaj so opazili nenavadnega na njem. Je sicer major, samo major, ima nekaj odlikovanj, ima pištolo, vendar to ni to. Iz žepa pa mu štrli simbolično žlica, ker se je boril tudi za to, da ne bi bili nikoli več lačni. Opa! Socialna revolucija, torej, bi sklenili zoprniki. - In tako se vendarle kot enotna zgodba nizajo posamični utrinki, lahko bi sklenili, da leonidi. Nakar pripovedovalec celo reč prižene do konca, ko je grobar položil Jožefo, z začetka očitno, v posvečeno zemljo. - To pred čimer ostajamo brez besed in čemur se tudi klanjamo, je preprosto dejstvo, da je Nestrohnjena svetloba prvi roman osemdesetletnega dramatika in lektorja, ki z njim napoveduje tudi nadaljevanje, saj se zaključuje z oznako konec prve knjige v oklepaju.