Soigralke

Naslov, ki napoveduje osebne izkušnje z velikimi igralkami.

Toda besedilo mu ni bogve kako zvesto. Včasih avtor pozabi, da piše o igralkah, pa pripoveduje fantovske peripetije z avtobusom Švedinj, ki so v šestdesetih prišle v Koper. Drugič namesto iz osebnih izkušenj črpa opise iz knjig in gledaliških kritik. Tam, kjer bi pričakovali moč avtentičnosti, dobimo suha povzemanja iz del Kalana, Vidmarja, Inkreta, etc., ali pa njegova doživetja soigralk v koži gledalca njihovih dramskih nastopov. Ko piše o njihovi čutnosti, opravi v splošnem metajeziku erotičnosti brez pretanjenih opisov posameznih čustvenih razmerij.

Če so teksti o igralkah napisani distančno opisovalsko, pa avtorjeva čustva zavrejo ob početjih Živadinova in Raca. Šele negativni pogled mu odlično podkuri tekst. V katerem pa nahajamo tudi peripetije prišepetovalk; neka suflerka pod težo pijače zaspi, se sredi predstave zdrami in v zmedi s tekstom začne na glas vpiti igralcem besedilo, ki je bilo medtem že odigrano. Med soigralkami se celo Tereza Kesovija v zgodbici iz Najdenja svetega križa, ko v slovenski gorski cerkvici dalmatinska pevka poje sproščeno, včasih spogledljivo, na koncu pa zapoje še presunljiv očesnaš, v katerem sama odpušča svojim "dušmanom".

Čtivo, bolj za gledališke navdušence.