Ne jaz, ampak Bog (Non ego - sed Deus)

Spomini duhovnika, ki je v vseh razsežnostih občutil bestialnost fašističnega, nacističnega in komunističnega terorja.

Italijanski fašisti so njegovo družino (avtor je bil rojen tisto leto, ko se je končala prva svetovna vojna) "samo" izgnali oziroma pregnali z domačega ognjišča; nacistični okupacijski stroj ga je, triindvajsetletnega mladeniča, zgrabil na Štajerskem (tam so si Lovšetovi našli novi dom) in ga, izobraženca /duhovnika/ in zavednega Slovenca kar osemnajstkrat, kot talca, postavil pred puškine cevi ter si potem ("... povsod je iz največje stiske reševala dobrotna roka nebeškega Očeta ...") - tudi premislil; zmagoviti komunistični režim ga je najprej, kot v pravljici, zaposlil v šolstvu (poučevanje verouka, zgodovine, zemljepisa ...), potem pa - ker ste tako prekleto pametni, tovariš duhovnik - na montiranem procesu okrivil in spoznal za duhovnega vodjo tolovajske druščine, ki ruši pridobitve rdeče revolucije ter ga obsodil na tri leta strogega zapora, ki jih je pokončno preživel skozi vsakodnevna poniževanja. Po prestani kazni mu ni preostalo nič drugega, kakor odhod v tujino ... Ampak cinizmu še ni in ni konca: ko je zaprosil za avstrijsko državljanstvo, so mu ga najprej, kot zapriseženega sovražnika nemštva, zavrnili - sklicujoč se na podatke iz gestapovskih aktov. "Tudi komunist nisem bil nikoli," pravi ob tem, "sem pa ljubil rusko literaturo in vzhodno bogoslužje ter cerkveno petje."

Lovše je izreden, takorekoč rojen pripovednik, sploh pa kar se zaporniških spominov zadeva, literarno enakovreden Vitomilu Zupanu. Morda samo s to razliko, da Levitan stavi na poezijo, Lovše pa na zaupanje v Boga in spoznanje, da je božja ljubezen neskončno večja od človeške hudobije.

Štajerski Martin Čedermac.