Tudi trava ima svojo pesem - prijateljstvo z zemljo

"Naše ljudstvo se zaveda, da pripada naravi pomembna vloga, kajti narava lahko obstaja brez človeka. Človek brez narave ne more živeti."

Tako pravijo pred vsakim plemenskim zasedanjem Irokezi in se potem še poklonijo stvarstvu. Pred sabo imamo izrazit in uspel pel-mel mešanico pesmi, proze, molitev in govorov ter etnoloških in zgodovinskih besedil takoj v fusnotah, ki pojasnjujejo okoliščine dotične tematike. Ob tem izvemo marsikaj koristnega ne toliko o posamičnem pesniku, za katerega itak ne bomo nikoli več slišali, kot predvsem o severnoameriških Indijancih samih, njihovi plemenski strukturiranosti in zgodovinskh dogodkih, ki jih poznamo ali smo o njih vsaj že slišali v kakem izmed vesternov. Menda velja za Indijance, ki so pravzaprav najstarejši (to je bilo vsaj pred 12.000 leti) priseljenci z zahoda, ki so torej prišli čez Beringovo ožino kar s Kitajske. Zanje velja geometrijski lik kroga, saj imajo to obliko tudi njihovi igluji in šotori, potem tako sedijo okrog tabornega ognja ali v šotorih, tako obliko imajo v njihovi predstavi z njimi povezane živali (recimo ok. l. 1880 od belcev skoraj povsem iztrebljeni bizoni), medtem ko je za belce že po bivališčih in ležiščih v njih značilna nasprotno predvsem štirikotna, kvadratasta oblika. Že to je zadosten razlog o neujemanju teh dveh civilizacij. - Glede na privlačno sestavo knjige (zelo pogoste so tudi turobne črno-bele fotografije iz prerije), proekološke usmerjenosti in nekako novodobne naravnanosti ter glede na odlične prodajne dosežke skoraj enake knjige Francija Burgerja, si v založbi lahko obetajo dobre rezultate. - Je pa nekaj nevšečnosti, na katere velja vsaj opozoriti. Očitno smo Slovenci že povsem navajeni, da Vinetu govori po nemško. Tudi ta knjiga je prevedena iz dunajske nemščine. - Malo več takta oziroma znanja slovenščine pa bi človek pričakoval od prevajalcev, ki sta bila sicer okrepljena z lektorico Terezijo Leben-Pivk, pa jim vseeno včasih pošteno zdrsne. Toda pravzaprav nič takega! Pri založbi, kamor jih človek dobronamerno in naivno dvakrat po telefonu opozori, da v malo debilnem žigu na prvi notranji strani s citirano vsebino NI ZA NADALJNO PRODAJO manjka en J, oni pa še vedno odtiskavajo to isto štampiljko. Kot da morebitni prodajalec pred prodajo ne bi znal iztrgati cele strani!