Vrnitev v izginule kraje

Slovenska matica, LJ 2000, 219 str.,3.672 SIT

"Za nekatere sem bil Triestin, ki je ponevedoma prišel do denarja, za druge predrzen mornar in brezobziren trgovec."

Roman je del trilogije skupaj z že znanima Pustoto in Somrakom v prav posebni individualni formi, ko se glavni junak giblje iz Genove (piše se tudi Milan namesto Milano) do domače tolminske pastirske Pustote. Specifičnost tega romana pa je v tem, da je vse dogajanje, ki je sicer locirano izključno v bolj ali manj oddaljeno preteklost, povzeto v junakovi izpovedi nekdanjemu, zdaj odsotnemu sopotniku Landrinu, ki ga je nekoč rešil iz zapora. Landrino naj bi v neki nejasni prihodnosti dobil te zapiske in jih morda tudi prebral. Sicer pa ta Landrino ves čas izpolnjuje junakovo neznosno hotenje, da bi v svojem dokaj solidnem gmotnem položaju vendarle imel tudi nekašnega zaupnika in svetovalca, kakršen tudi pritiče takemu uspešnemu trgovcu in bančniku. Tega primanjkljaja ne morejo izpolniti Al Samuel, nekakšen junakov gospodar, kot tudi ne lastnica stanovanja, v katerem biva in ima iz njega pogled na pristanišče, vdova signiora Palegrini in celo sobarica ne. Prav tako se ne najdeta s Korzičanom, ki je drugače ves čas nekašna junakova zaščitniška senca.

V nekih drugih družbenozgodovinskih okoliščinah bi bila za kaj takega še najbolj primerna stanodajalka. Zato ostane samo še Landrino, ki je sicer lahko tudi čista junakova književna fikcija. Tudi če ta dejansko sploh nikoli ne bi obstajal. Tak instrument je bil potreben in nujen za obvladovanje napetih družbenozgodovinskih faz, kot so bile tiste po koncu tolminskega punta in pri zapuščanju varnega zavetja fevdalizma v neznosno razbohotenost kapitalizma. V tem smislu je roman tudi zanimiva metafora današnjih časov in nam pove marsikaj tudi o našem tukaj in zdaj. - Zanimivo je tudi to, da nekaj ključnih podatkov izvemo šele v izteku knjige. Tako šele na koncu postane jasno, da je ta potnik pravzaprav invalid, ki mu manjka ena dlan in ena noga od kolena navzdol. Nekaj časa živimo v negotovosti, potem se pa pri pastirjih izkaže, da bo očitno ozgubil tudi drugi roko in nogo. Obenem si nekoč pomane še oko, ki mu potem steče po licu. Potem si čez dva dneva ne upa povrtati po ušesu, saj ve, da gre očitno za gobavost. - Roman na mrakoben način bogati tolminski spekter.