Jambi

"Potem spet hodim po jeseni pusti,/ in sproti vsak pogled pustim pozabi."

Jambi so Jesihova osma pesniška zbirka od l. 1972, ko je bila otvoritev njegove kolekcije s prvo zbirko nepozabnega hermetoidnega naslova Uran v urinu, gospodar. Trajno ali celo za zmeraj pa se je Milan Jesih zapisal v slovensko literaturo in našo zavest z dvema bleščečima zbirkama sonetov iz l. 1989 in 1993 za prebiranje in hkratno muzanje v kakih temnih trenutkih, da se nam potem tako najlaže in opazno dvigne temperament in celo temperatura. - Ponovimo!

Jamb je v metriki oznaka za rastočo dvozložno stopico, sestavljeno iz dveh zlogov, pri čemer je prvi šibek ali nenaglašen, drugi pa krepak ali naglašen oz. z iktom. Najpopularnejša jambska pesniška oblika je bila že v klasičnih jezikih štiristišnje, kar velja potem tudi za silabotonične jezike, kot je slovenščina.

Zato je verjetno tudi v naši literarni zgodovini najpogostejša kitica, sestavljena iz štirih verzov. In tako ti Jambi sestavljejo večinoma štirikitične pesmi iz četverostišij, razen nekaterih popolnih sonetov, ki so nagajivo posejani med njimi. - Kot v hommage preteklih Jesihovih sonetov si poglejmo tudi zdaj enega od tokratnih: '(K)ozarci klenkajo, smeh rezgetav', subjekt se pa, 'sam vulvin dim', od ohceti odpravi iz oštarije ven na vrt 'odlit'. Ob tem se v daljavi svetlika že kar jutro, nad brestom pa se pokaže svetleča se Venera. Tedaj se v njem nekaj zgane in celo zavrisne 'v njeno slavo ko kreten'. To potem ustvari prvi dim sape v letu, zaradi česar lahko subjekt preprosto sklene samo še to, da očitno prihaja jesen. V tej enostavni sliki je zajeto pravzaprav celo najpomembnejše vzdušje zbirke, ki je miroljubna in kulturna (poglejte samo tisti fini 'vulvin dim', čeprav vsi vemo, na kaj misli!) sprijaznjenost s svetom. - Štiristišja oz. 'jambi' po vzdušju in pomenu dejansko niso nič drugačna oz. drugačni, pogosto se razlikujejo samo po svoji razpoznavni notranji oblikovanosti in zgradbi. (Soneti so klasično rimani, v jambih pa je rima prestopna. V obeh primerih so rime pogosto intrigantne.) Za te pesmi, ki so torej odločno slabše obnovljive kot soneti (za njimi pa pogosto slutimo prevajalca), navadno ne velja tako močna epska preglednost in obnovljivost, kot jo poznamo in velja tudi zdaj za Jesihove sonete. To seveda sploh ni kaka vrednostna sodba, ki bi zaradi takega sprejema sonete dvigovala nad jambe. Kje pa! Zanimivi in vznemirljivi so tudi ti jambi. Lahko smo zadovoljni, da Jesiha.imamo.