Čebelarjeva smrt

Roman o odnosu med rakom in človekom.

Na koncu se razideta, vsak v svojo smrt. Na začetku pa je bila pomlad, ko Vesslan izve, da ga pred jesenjo ne bo več. In v njem ni bitke, ne beži pred smrtonosno boleznijo - celo ignorira zdravniške preiskave -, ne obišče starih prijateljev, ne ljubic, ne izlije srca ločeni ženi, še manj njunima otrokoma. Rak zanj ni alarm, je le gost, ki je vstopil v njegovo telo. Zdaj ga čuti, ga spoznava, se ga navaja, živita v dvoje, ko nenadoma izgine; morda to sploh ni bil on in je bila le bol v želodcu.

Potem se spet vrne in mu podari zmožnost občutenja telesnosti: "Bolečina mi je dala novo telo; vse od pubertete nisem imel tako močnega občutka, da imam telo, intenzvino navzoč sem v njem."

Princip, ki spominja na Huysmanov roman "Proti toku", v katerem se junak zapre v stanovanje in potem preda komuniciranju z barvami slik, vonjavami rož, ki si jih je nagomilil, okusov vin in občutkov bolezni. Lastno telo je tu najbolj zanimiv in vznemirljiv sogovornik.

Gustafsson je bolj psihološki realist. V njegovem junaku rak ni modus svetobolja, je spodbuda k pozornemu čutenju bolečin, zraven pa ga zapelje še na pot avtobiografskega samopremisleka. Po spominu brska za dogodki, jih na novo sklada, se jih veseli, pa tudi zamišljen obstane: Nekoč si je našel ljubico, a čez čas povedal zanjo ženi. Zdaj obžaluje, zakaj takrat ga je žena presenetila s predlogom, da naj jo povabi na obisk, iz česar pa se je izcimilo prijateljstvo med ženskama, njemu pa so ostala razvodenela čustva do obeh.

Nato je spet rak glasnejši, popisani listi beležnice pa iz dneva v dan krajši. Na zadnji dan konča s samoironijo: "Rešilni avto pride ob štirih. Upam, da na cestah ni prehude poledice."