Vrnitev v Tibet

Legendarni alpinist, ki je l. 1938 prvi premagal severno steno Eigerja, in avtor svetovne avtobiografske uspešnice Sedem let v Tibetu se je po tridesetih letih vrnil v kraj svoje slave.

Njegova doživetja iz let 1944-1951 so bila onkraj meja čutnega. Ko so mu tedaj v Evropi razvili filme, niso verjeli, da so barve Tibeta resnične; za barvno močne posnetke žareče azurno modre in travnato zelene so menili, da so produkt pokvarjenega filma.

Obisk leta 1982 pa je predvsem trpko delo. Najprej seveda zaradi sistematičnega uničevanja dežele, ki jo je izpeljala kitajska okupacija. Narodu, ki tako čisla življenje, da izpod lopat rešuje življenja črvov, in ki zasaja cvetje, kjer le more: v stare posode, razbite lonce in celo počene sklede, so načrtno pobijali vse živali, tudi ptice pevke, in izruvali rože, grmovje in drevje. A podobno, kot je udarilo po biti Tibetancev, jo je tudi po Harrerju. Si predstavljate heroja, ki je l. 1944 kot zajeti nemški vojak pobegnil iz angleškega ujetništva in prepešačil in preplezal himalajsko pogorje, da je prišel v Tibet; doživel, da ga je ena najbolj zaprtih držav prijateljsko sprejela, po njej pešačil, načrtoval vodovode, postavil kinematograf, se zbližal s samim dalajlamo; zdaj, trideset let pozneje pa pride na instant obisk s turistično agencijo, v kateri ga vodijo vodiči in kitajski nadzorniki!!? Kaj hujšega zanj ne obstaja.

Avtor zato ne piše potopisno, temveč prepleta različne žanre. Avtobiografske utrinke, ko opisuje osebna druženja z legendami Tibeta: korespondenco s Svenom Hedinom, obisk pri šerpi Tenzingu, pogovore z dalajlamo. Pričevanja preganjanih; zdravnik dr. Čödak mu opisuje strahote v zaporih, ko so od lakote sestradani pojedli svoje ovčje kožuhe. Mentalne učinke kitajske prevzgoje, ki jih uzira v pogovoru s starim prijateljem Vangdüjem, nekoč tibetanskim menihom, zdaj kitajskim partijskim funkcionarjem.

Knjiga bolj za ljubitelje Harrerja in navdušence nad Tibetom.