Med smrtjo in življenjem

Drugo dejanje prastare resnice o pisanju zgodovine. Najprej jo pišejo zmagovalci, potem poraženci ... In na koncu nepristranski sodniki.

Čeprav se avtorju v predgovoru (in to že v prvem stavku) zapiše, da ne namerava pisati zgodovine, stori natanko to. Dobra polovica knjige namreč pripoveduje polpreteklo zgodovino "senčne" strani Alp, preostala polovica pa večinoma gradi na izpeljavah iz že omenjene polpreteklosti. Knjiga, vsaj kar se do nedavnega zamolčanih zgodovinskih resnic zadeva, ne prinaša nič bistveno novega, nič na novo izbrskanega, kar ne bi že kje slišali oziroma prebrali, recimo v obširnemu, bogato dokumentiranemu etc. (in zato seveda tudi odmevnemu) delu Staneta Kosa, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941/45, ki je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celovcu že pred leti. Skratka, za zgodovinsko stroko nič kaj pretresljivo čtivo. Bo pa knjiga zagotovo ziritirala, prvič, ceh režimskih zgodovinarjev, ki so zasuli naš prostor s skladovnicami lažnega pisanja; drugič, udeležence NOB, ki druge svetovne vojne niso skrajšali niti za hip (partizanska osvoboditev domovine pa je izmišljotina), tretjič, plačane propagandiste starih sil, ki do onemoglosti gonijo svoje po znanem partijskem načelu: 'Ponavljaj laž, nekaj se bo že prijelo!';- in četrtič, komunistična blebetala brez lastne domišljije, ki pa znajo jemati krščanskim idejam njihovo pravo vsebino in jih potem prodajati kot novo blago, recimo spravo.

Nadalje, tudi zgodba o starih silah, ki so se tekom tranzicije polastile večine vzvodov moči na vseh področjih (na političnem, ekonomskem, medijskem, šolskem) je že dokaj izpeta - saj, navsezadnje, z novimi volilci raste tudi zavest državljanske odgovornosti. Je potemtakem knjiga naslovljena prav nanje?

Berivo, ki se kljub ducatu plemenitih misli spogleduje z VKP(b).