Pevček

Večerniška (pri)povest.

Roman koroške pisateljice, nemško govoreče Dolores Vieser, po dokumentih Wieser ("Če znam slovensko? - Prodati bi me ne mogli. Knjigo imam , da se učim - in ljudi sprašujem. Moja postrežnica je Slovenka. Odtod, kar je v romanu slovenskega ..."), rojene leta 1905, po materi Poljakinja, očetov rod pa je izhajal nekje s Furlanskega, iz Čermezina ali kako že - je nastal že tam v daljnjih dvajsetih letih dvajsetega stoletja, avtorica pa ga je napisala v samostanu, kjer je bila tri leta za pomočnico v kuhinji, vseskozi pa je želela postati redovnica ... Medtem je pisala pričujoči roman (motiv zanj je razbrala iz beležke v neki stari zbirki legend); sestre so jo karale, kaj s pisanjem trati čas; - neki pater pa ji je pokroviteljsko svetoval, naj rokopis pošlje kakemu založniku, kar je navsezadnje tudi storila. Rezultat: knjiga je že v prvi nakladi izšla v 5000 izvodih, sama pa je zanjo dobila 4500 DEM honorarja, s katerim je plačala celoten dolg, ki ga je bil samostan že leta dolžan vaškemu peku, pa še ji je nekaj krajcarjev ostalo ... Nunsko haljo je potem seveda takoj obesila na klin in odšla v Celovec, naklade njenih del so naraščale, prav tako honorar, s honorarjem pa ji je zrasla tudi vila ...

In kaj je v Pevčku (Das Singerlein) takrat triindvajstleten deklič ustvaril oziroma povedal takšnega, da je roman hipoma postal (in do današnjih dni tudi ostal) literarni hit? Sama zgodba je resda pretresljiva, ampak nadvse preprosta: še najbolj spominja na Ciglerjevo Srečo v nesreči, vendar z žalostnim koncem. Glavni junak, štirinajstletni sirotež Ivan po vseh peripetijah (najprej cigansko, potepuško življenje, nato nesrečna ljubezen, potem "sodelovanje" pri klicanju hudiča itd.) namreč umre, še pred smrtjo pa se dogovori s sošolcem Jurkom, da bo le ta namesto njega postal frančiškan ... Še čas dogajanja: začetek 18. stoletja.

Čtivo v katoliškem duhu, naslovljeno na najširše kroge.