Mechanisms of Imigration Control.

A Comparative Analysis of European Regulation Policies

Po knjigi `Mednarodne migracije, nemobilnost in razvoj, multidisciplinarne perspektive' (International Migration, Immobility and Development, Multidisciplinary Perspectives, BERG, 1997) je delo `Mehanizmi kontrole priseljevanja' (Mechanisms of Imigration Control) rezultat drugega dela raziskovalnega programa `Migracije, prebivalstvo in revščina' (Migrations, Population and Poverty) v okviru švedskih in norveških raziskovalnih povezav. Medtem ko je vprvi knjigi pozornost posvečena južnim in vzhodnim državah emigracije, pa so v novejši študiji predstavljene kot tipične imigracijske države t.i. `države severa'.

Torišče analiz osmih evropskih držav je usmerjeno najprej v točko kontroliranja priseljevanja v posamezno državo, to je nacionalno policy analizo, in nadalje v analizo mehanizmov `evropske politike priseljevanja'. Slednje bi poimenovala za legalno-institucionalni izolacionizem Evropske unije, ki je usmerjen proti priseljevanju iz zunanjega sveta oziroma pojavnost čedalje kompaktnejše restriktivne politika Evropske unije do priseljencev.

Predstavljena je klasika zahodnoevrospkih regulacijskih politik: nemški, francoski, nizozemski, italijanski in avstrijski pristop priseljevalnih politik, zatem skadinavska izkušnja z švedskim in norveškim tipom države blaginje, in nazadnje še nastajajoče politike kontrole migracij na Madžarskem.

Države, ki sprejemajo priseljence (receiving countries) razpolagajo z različnimi nadzorovalnimi politikami, ki so kombinacija nacionalnih in mednarodnih norm.

Nadzorovalne politike je potrebno umestiti v kontekst zunanje in notranje kontrole ter eksplicitnih in implicitnih ukrepov. Med dejavnike eksplicitne zunanje kontrole delo uvršča npr. mejne omejitve vstopov, vizne sheme, podatkovne baze o `nezaželjenih osebah', preprečevanje trgovine z ljudmi, preventivne zunanje ukrepe kot so sporazumi o vračanju in denimo informacijske kampanje. Pri zunanjih indirektnih ukrepih gre za definicje tipa `potrebe naroda/države', kar ocenjujem kot arbitrarnost in selektivnost priseljevanja, med preventivne zunanje ukrepe pa spadajo denimo razvojna pomoč, zmanjševanje barier pri trgovanju, direktno vlaganje na tuje. Nič kaj bolj prijazne niso notranje nadzorovalne politike, pa najsi gre za direktne strategije kot so repatriacije in deportacije, sankcije delodajalcev, institut začasnega bivališča, reguliranje dostopa do pridobivanja osebnih dokumentov, reguliranje dostopa do vitalnih področij družbenega življenja kto so zdravstvo, izobraževanje, stanovanja, socialne pomoči ipd. Posredne startegije notranjega nadzora pa se na tej točki šele začnejo: na eni strani diskriminacija in družbena segregacija, na drugi politika družbene integracije in kulturnega priznanja imigrantskih skupnosti.

Hipoteza, ki jo različni strokovnjaki preizkušajo na osmih evrospkih državah priseljevanja, je preprosto povzeto, naslednja: predvidevanje, da bo v naslednjih letih prišlo do povečanja in diverzifikacije sistemov notranjega nadzorovanja, medtem ko bo se bo zunanja kontrola razvijala v smeri večje sofisticiranosti in učinkovitosti, k čemur bo prispevalo sodelovanje znotraj `schengenske Evrope'.

Delo je odličen pregled, ki odslikava večinoma neuspešnost evropskih `realpolitik' na področju priseljevanja. Izkušnja zahodne Evrope in Skandinavije pa ima indikativno pomanjkljivost: ne vključuje izkušenj prostora, ki ta evropski bazen pomembno `zalaga' z imigrantskim kontingentom, vsaj v smislu prehodnih evropskih prostorov.