Vlado Miheljak
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Dva leva
»Država in verske skupnosti so ločene.
Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.«
— Ustava RS, 7. člen -
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Dva leva
»Židan: (Pahor) je eden redkih, ki zagovarjajo bolj povezano delovanje.
Novinar: Ali ni to predvsem njegova kampanja, torej nagovarjanje desnih volivcev, s katerim ljudi dejansko deli? Lahko bi vas spomnil, da je na dan OF, ko praznujemo dogodke iz leta 1941, letos spet govoril o potrebi po spravi zaradi dogodkov, ki so se zgodili leta 1945. Ali ne vidite, da tako v javno razpravo sam potiska vprašanja, ki so nepotrebna ali celo neprimerna?
Židan: Posameznih njegovih izjav ali dejanj ne bi komentiral, med njimi so tudi takšna, s katerimi se ne strinjam. Ni idealnih ljudi, predvsem pa je v Sloveniji zelo veliko takšnih, ki ves čas govorijo, kako se morajo drugi obnašati. ... Če potegnem črto pod vse Pahorjeve izjave ali razmisleke, je kandidat, ki ima moje zaupanje, in verjamem, da bo koristen za Slovenijo.«
— Predsednik SD Dejan Židan v intervjuju za Mladino potrdi, da ob nepomembnih odstopanjih Pahor zastopa ideje in vrednote stranke SD -
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Dva leva
»Slovenija potrebuje nekoga, ki se bo oglasil vedno, ko bo treba o perečih družbenih vprašanjih in dilemah zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi.«
— Ni popolnoma jasno, ali je predsednik DZ Milan Brglez v napovedi volitev govoril o manjkajočih kvalitetah sedanjega ali o pričakovanih in želenih kvalitetah prihodnjega predsednika države -
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Dva leva
»Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.«
— Borut Pahor pred zadnjimi predsedniškimi volitvami 2012 o svojem angelu varuhu (Ona plus) -
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Dva leva
Vnaprej je jasno, da vihar ni nastal, ker se je nekdo svobodno izrazil. Do stampeda tudi ni prišlo samo zaradi feministk. Če bi bilo to res, se podoben vihar ne bi dvignil, ko sem objavil, da je malomarna in nesposobna slovenska birokracija dopustila, da so se v Sloveniji zgodili požari. Tornado se je nasprotno zavrtinčil, ker kontrolirani mediji hočejo nekaj vnaprej preprečiti. Jasno, preprečiti hočejo, da bi kandidiral na prvih ali na drugih volitvah ...
— Dr. Boštjan M. Zupančič o tem, kaj so pravi motivi njegovih provokativnih izjav (Požareport, 7. 8. 2017) -
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Dva leva
»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.« ... »V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.« ... Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
— Nabor globokih misli nekdanjega ustavnega sodnika in dolgoletnega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, Boštjana M. Zupančiča, o ženskah (citat z bloga Borisa Vezjaka) -
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Dva leva
»Prave novinarje je treba razlikovati od lažnih novinarjev, ki podpirajo terorizem in pomagajo teroristom. Če opravljate novinarsko delo, to še ne pomeni, da ste storili kaznivo dejanje.«
— Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu meni, da biti novinar sicer ni spodobno, ni pa tudi greh. -
21. 7. 2017 | Mladina 29 | Dva leva
Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo. Namreč očeta zombijevskega filma. Georgea Romera. Ko sem slišal, da bo Romerov prihod v Ljutomer sovpadal z odprtjem spomenika sprave v Ljubljani, si ob vseh javnih zapletih, prerekanjih, pogojevanjih, izsiljevanjih nisem mogel pomagati, da ne bi cinično pomislil, da bi se lahko ustavil še pri Pahorju, da skupaj odkrijeta spomenik. Če kdo, bi bil Romero primeren. In če kdo, bi ga sprejel in objel Pahor. Ne zaradi poklona mrtvim, ne zaradi spoštovanja živih, ampak zaradi ljubezni do samega sebe. A je »boter mrtvih«, kot so filmskega mojstra klicali, v zadnjem hipu odpovedal obisk in dan po zaprtju festivala (zaradi nenadnega zapleta pljučnega raka) šel med svoje. Med nesmrtne. Med žive mrtvece. Tako Romerova zombijevska trilogija, Noč živih mrtvecev (1968), Zora živih mrtvecev (1978), Dan živih mrtvecev (1985), v Sloveniji ni doživela četrtega dela: Spomenik živih mrtvecev (2017).
-
21. 7. 2017 | Dva leva
Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo.
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Dva leva
Nacionalka je največja slovenska avdiovizualna medijska hiša. Javna hiša. Ne samo slaba, ne samo dobra. A v povprečju nesporno boljša od drugih. Predvsem pa jo od drugih loči dolg rep. Karkoli že se dogaja ali zgodi v nacionalki ali v zvezi z njo, smo nekoč že videli. Vse ima svojo zgodovino. In tudi Ljerka Bizilj in Jadranka Rebernik nista prvič v središču afer in ekscesov. Nazadnje sta bili takrat, ko sta ob statusno nejasni asistenci množičnega kršitelja novinarskih standardov Travna izvajali »veliko čistko«, če uporabim aluzijo na sanitarne posege v stalinistični eri Sovjetske zveze (od 1936 do 1938). Takrat, leta 2015, sta se lotili neprijetnih in nadležnih novinarjev in oddaj (J. Aščić, E. Valenčič, H. Milinković ...). Pasivno podporo jima je takrat zagotavljal anemični in nesposobni direktor Filli. Ne iz kakega globokega prepričanja, ampak iz preproste potrebe po preživetju. In če je takrat generalni direktor paktiral s televizijskima čistilkama, je tokrat drugače. Direktor Kadunc se očitno zaveda svoje vloge in odgovornosti, zato je zahteval odpoklic Biziljeve, ki se je postavila v bran neposredno odgovorni za delovanje spornega segmenta programa, Rebernikovi. Ni imel druge možnosti in je tudi ni iskal. Dvajset svetnikov je menilo, da je Pirkovičeva oddaja kršila profesionalne standarde. Pirkovič je prostodušno priznal, da za prispevkom stoji in da mu ni žal. A ključni problem ni Pirkovič, ki je kot prostočasni pisec »domoljubne poezije« (med drugim tudi himne SDS) mentalno podoben hrvaškemu proustaškemu estradniku Thompsonu, ampak Rebernikova, ki ji oddaja gotovo ni po nesreči, ampak naklepno ušla izpod uredniškega nadzora. Če direktorica TVS tega ne sankcionira, se, kot je sama pravilno ugotavljala, položi na pladenj. In ta pladenj je bil dovolj ogret za pojedino, v kateri bi svetniki pospravili dve, skoz in skoz politično motivirani in okuženi aktivistki na nacionalki. Če nekateri zunanji (!) sodelavci in novinarji še rutinskega dela ne smejo opravljati – spomnite se banalnega suspenza televizijskega tolmača za gluhoneme Möderndorferja in športnega (košarkarskega) komentatorja Vilfana pred lokalnimi volitvami 2006 (pač, poklicna merila in načela ...) ali dopisnice Mirjam Muženič zaradi kandidature na evropskih volitvah 2009, potem tudi zagreti in eksplicitni navijačici Biziljeva in Rebernikova na odgovorne uredniške funkcije na nacionalki ne spadata.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Dva leva
Jasno je bilo, da objava arbitražnega sporazuma ne bo sama po sebi rešila nič. Sedaj se začenja boj za interpretacijo. Onkraj floskul za dnevnopolitične potrebe lahko rečemo, da je izid za Slovenijo ugoden. Ugoden tudi zato, ker za Hrvaško ni neugoden in tako obstaja možnost, da ga južna soseda postopoma, če bo imela manevrski prostor in se Slovenija ne bo obnašala triumfalistično, tudi sprejme. Za zdaj kaže, da bodo ključne evropske in svetovne institucije pozvale državi, naj sporazum spoštujeta in implementirata. Delno od tega, vsaj za zdaj, odstopa evropska ljudska stranka (EPP). Kar ni čudno, saj ob tradicionalnem zavezništvu in naklonjenosti zveze sedanji hrvaški koaliciji tudi partnerki s slovenske desnice (NSi in SDS) ne izkazujeta pretiranega zadovoljstva z doseženim. Kar je tradicionalni problem tistega dela političnega spektra, ki sicer inflatorno eksploatira pojma domoljubja in izdajstva. A od evropske ljudske stranke in poslanske skupine v evropskem parlamentu do arbitražne presoje kljub temu ni pričakovati odklonilnega odnosa. Večji je problem Združenih držav Amerike. Vsak, ki obvlada transkripte diplomatske latovščine, ve, da so Američani izrazili pasivno podporo Hrvaški. Kar ta že razglaša za veliko zmago. Zanimivo in skrb zbujajoče je, da nihče v slovenski politiki ni reagiral, ni poklical ameriškega veleposlanika na zagovor in zahteval pojasnila. Dejstvo, da Trumpova Amerika sama krši in ignorira mednarodne sporazume, je le del razlage za takšen odnos. Večji problem je, da je očitno Amerika presodila, da je ta čas hrvaška politika zvestejši in bolj nekritičen zaveznik svetovnega prostaka Trumpa kot slovenska. A ne glede na to bi morala Slovenija zbrati toliko junaštva in samospoštovanja, da bi predstavniku države, ki ves svet poučuje, kaj je demokracija, kaj je mednarodno pravo, kaj so mednarodne zaveze, očitala dvoličnost. No, morda pa je dobro, da se ne odzovemo, da se ne bi ponovila zagata, ko je zmedeni Pahor pomešal principe in se šel pred časom za drobne pozornosti udinjat na ameriško veleposlaništvo. Sicer pa je ravno vprašanje arbitraže pravi test, koliko vredna naložba je servilen odnos ne samo do Trumpa, ampak tudi do njegove soproge. Bo Cerarjeva partnerka, ki je pred kratkim v Bruslju popolnoma nepooblaščeno vabila ameriško prvo damo v Slovenijo, sedaj to pozvala, naj apelira na moža, da podpre sporazum? Glede na to, da sta po Cerarjevih besedah med damskim programom v okviru vrha v Bruslju gospe imeli »zelo prijeten pogovor« in »našli pristen človeški stik«, bi to moralo biti samoumevno. No, onkraj tega strašnega vpliva je verjetno bliže resnici, da najmočnejši slovenski zet ne loči med Sevnico v Posavju in Ševnico na Dolenjskem in da mu za slovensko-hrvaški mejni spor »dol visi«.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Dva leva
Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati.
-
16. 6. 2017 | Mladina 24 | Dva leva
Vselej, ko pride čas volitev, kakršnihkoli že, se ponavljajo stare zgodbe o novi politiki, ki so nadgrajene z novimi poudarki o nesprejemljivi stari politiki. Nihče ne pove jasno, zakaj bi se politika delila na novo in staro, namesto na dobro in slabo, sprejemljivo ali nesprejemljivo ... In ni jasno, zakaj naj bi nova politika, novi obrazi resnično pomenili premik – na bolje.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Dva leva
Čustveno stanje mladega Pahorja
Če parafraziramo besedilo političnega songa Zorana Predina (Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali), bi lahko rekli, da je Pahor ta čas druga največja slovenska politična žival. No, (naj)večja je brez dvoma alfa žrebec, ki trenutno, upajmo, da še dolgo, vodi, usmerja in uničuje desno opozicijo. A kam pravzaprav spada Pahor? V pozicijo? V opozicijo? Slej ko prej v klinično institucijo; v terapevtsko obravnavo. Tega ne izpričuje in narekuje en eksces, ena ponesrečena izjava, eno spodletelo dejanje, ampak celota njegovega delovanja. Žal je treba sprejeti oceno, da tej državi ne predseduje oz. ni na oblasti zrela politična osebnost, ampak patološki narcisizem. A žrtev ni samo nosilec motnje, ampak vsaj toliko tudi javnost in država. Gotovo taka osebnost potrebuje pomoč. A javnost in še zlasti mediji reagirajo sprevrženo: pomagajo mu tako, da to motnjo nagrajujejo in utrjujejo. Če je kljub dolgoletnemu poznavanju Pahorjeve osebnosti vsaj načelno veljalo, da pred prevzemom funkcije še ni bilo mogoče predvideti vseh patoloških razsežnosti in posledic narcistične motnje, ki upravlja njegovo funkcijo, je sedaj drugače. Izvolili bomo predsednika, za katerega natančno vemo, kaj bo dal, kaj bo delal.
-
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Dva leva
Odkar so Američani proti koncu druge svetovne vojne ob razposajenih zvokih Glenna Millerja, z najlonskimi nogavicami za dekleta in žene ter čokoladami za njihove otroke vkorakali v izčrpano Evropo, se je povsod, kjer je bil in do koder je segel ameriški vpliv, oblikovalo odvisno partnersko razmerje. Pravzaprav veliko bolj kot v coni sovjetske dominacije, kjer so Ruse sicer morali prenašati, ni pa jih bilo treba ljubiti. In jih tudi niso ljubili, kot je svobodna Evropa nekritično ljubila Američane. Tega ni spremenila celotna zgodovina povojne Amerike kot velesile. Ne vietnamska vojna, ne iraška vojna, ne intervencije na Balkanu, v Libiji, v Afganistanu ... Od velikih zahodnoevropskih držav je Francija, ki je leta 1966 pod vladavino muhastega De Gaulla celo zamrznila članstvo v Natu in kasneje v Chiracovem mandatu neposredno nasprotovala Bushevi intervenciji v Iraku, še najbolj kazala svojo avtonomijo, na drugi strani pa sta bili zlasti Velika Britanija in (Zahodna) Nemčija vseskozi nekritični zaveznici. Prva iz naslova zgodovinske in kulturne povezanosti, druga zaradi odgovornosti poteka in izteka druge svetovne vojne. Sicer je tudi Schröder nasprotoval intervenciji v Iraku, a nikoli ni bilo v uradni politiki Nemčije zaslediti resnejših protiameriških sentimentov. Tudi ko je ta delovala mimo vseh pravil diplomacije in mednarodnega prava.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Dva leva
Kdo si? Jaz sem Laura Palmer. Ampak Laura Palmer je mrtva. Mrtva sem, vendar živim. — Laura Palmer v ponovnem zagonu (o)kultne Lyncheve nadaljevanke Twin Peaks
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Dva leva
Če kdaj zapadete v negotovost ali obžalovanje, da se niste preizkusili v politiki, da niste kandidirali za poslanca in vstopili skozi glavna vrata v parlament oziroma DZ, vam predlagam, da občasno spremljate tretji program TVS. Jaz mu pravim S-M-program TVS. Je program sadomazohističnih praks, ki jih prakticirajo udeleženci političnih seans. In bolj kot seje državnega zbora je priporočljivo gledati seje posameznih teles, komisij in odborov, kjer so prikazi bolj eksplicitni. Tam vznikne na plano vsa bizarnost brez cenzure, brez nadzora, brez popustov. Če boste po spremljanju teh bizarnih praks še vedno obžalovali, da se niste aktivno spoprijeli s politiko, vam ni pomoči: rojeni ste za politiko in za politika. Ker me je zanimalo, kako je prišlo do tistih Mahničevih lulčkov, kaj je kdo zares rekel, sem si naložil mučno opravilo, namreč ogled posnetka. In danes nisem čisto prepričan, ali je bilo to dobro ali slabo.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Dva leva
Desničarjem praviloma manjka humorja. Radikalnim desničarjem ga manjka radikalno. Prepoznamo jih po zadrtosti in zategnjenosti. Od vedno in vselej. Ko je Daniel Cohn-Bendit v nedavnem intervjuju za švicarski Tages-Anzeiger govoril o surovem desnem populizmu Nacionalne fronte in Marine Le Pen, je na provokativno novinarsko vprašanje, ali ni bil v svojem levo-fundamentalnem obdobju tudi on podobno grob populist, to kategorično zanikal, češ »... tudi jaz sem radikalno oponiral, a vedno z nasmeškom na obrazu. V nasprotju z današnjimi populisti nisem bil nikoli prežet s sovraštvom.« A desni populisti in hujskači niso le mrki in sovražni, ampak tudi predvidljivi, nekreativni, šablonski. Že Theodor Adorno je ugotavljal, da so si »izjave raznih agitatorjev, od znanih likov … do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo govore samo enega od njih, pa že poznamo vse«. Ko zgubi volitve Marine Le Pen, s prstom pokaže na volivce, češ da niso zreli za spremembo; izbrali so kontinuiteto. Janša kot serijski poraženec vselej ugotavlja podobno. In Marinin ata Jean-Marie Le Pen govori, da je holokavst izmišljotina, da so bile plinske celice obroben pojav, detajl zgodovine in vojne. Pa da francoska policija, ki je Nemcem predala 13.000 Judov, pač ne nosi nobene odgovornosti. Da je holokavst mit, meni tudi Bernard Brščič, a ker skladovnice trupel ljudi, pobitih samo v zadnjih dneh vojne, ni mogoče zanikati in spregledati, Brščičeva tovarišija iz Kavarne Hayek stakne glave in urbi et orbi sporoči, da kolikor in v kolikor ni mit, je pa plod judovske zarote. Kako?! Enostavno: »Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristali na judovsko državo Izrael.«
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Dva leva
Hudič je neredko res v zoprnih detajlih ali celo v banalnostih, a to kljub vsem grdobijam, ki vejejo iz njih, ne more relativizirati presoje, katera stran je prava, katera zavržna, kaj so v nekem zgodovinskem trenutku sile zla. Pa četudi so bili med udeleženci »prave strani« neredko tudi nepravi ljudje, skupine ter njih ideje in prakse. Druga svetovna vojna je že bila taka preizkušnja, v kateri se ni dalo izogniti odgovornosti in se skriti za t. i. taktično kolaboracijo. Nobena takratna in nobena današnja perspektiva te argumentacije se ne izide. Zato takrat ni bilo vprašanje, kako naj se oblikuje koalicija. Protifašizem je bil imperativ, onkraj vseh drugih. In sodobna, demokratična Evropa, spet vsem defektom, nedoslednostim in nedostojnostim navkljub, je nastala na temelju protifašizma in ne na taktični kolaboraciji. Skupno fronto so oblikovali ideološki nasprotniki in sovražniki, ki so še pred kapitulacijo skupnega sovražnika zasnovali temelje hladne vojne. In tudi ko niso sodili skupaj, ko se niso prenašali, so denimo v Franciji oblikovali vzporedno strategijo upora. A nihče v Franciji zares ne trdi, da je bila poleg komunističnega in meščanskega uporniškega gibanja tudi vichyjska marionetna tvorba avtentična borba za svobodo. In tako kot general Philippe Pétaine ni bil demokrat in antifašist, ampak avtoritarec in zakrknjen antisemit, je bilo podobno tudi pri nas in v soseščini. Pavelić je oblikoval fašistično, globoko antisemitsko državno tvorbo. Avtentičen in poudarjen antisemitizem ter sploh avtoritarni nazorski postulati, skoraj identični nacističnim, so veli tudi iz ust in dejanj generala Rupnika. Ni šlo zgolj za pritajeno figo, ki je ostala globoko v žepu, ko bi jo bilo treba potegniti ven in dlan stisniti v pest. Šlo je za aktivno in prepričano kolaboracijo. V Sloveniji je bila prisotna avtoritarna, antisemitska in ne le antikomunistična, ampak tudi antilibertarna retorika, ko to (pred okupacijo) taktično še ni bilo nujno in tudi ko ni več bilo nujno. Kdor dvomi, naj preveri recimo zapise v Slovencu. Ko je Prezident (general Rupnik) 22. aprila 1945 v časopisu Slovenec še zadnjič nagovoril »poštene« sonarodnjake in mu več nikakršna nemška cenzura ni zapovedovala dikcije in vsebine, je karal pokvarjeno ljudstvo, ki se je slabo odrezalo, saj je »trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda« (pač taktična kolaboracija) »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Ne gre toliko za male ljudi, kmečke fante, ki so jim s prižnic oprali možgane, ampak posvetno in cerkveno oblast, ki ne le da ni zmogla nobene distance do fašizma, ampak se je v mnogih vidikih z njim identificirala. »Boljševiški satanizem svetovnega židovstva« ni retorika stiske in ogroženosti, ki naj bi pripeljala do vaških straž, domobranstva in prisilnega seganja po okupatorjevem orožju. Seveda vojne in posledice niso niti romantične, še manj humane. Likvidacije, zunajsodni poboji so bili spremljevalni pojav izteka vojne povsod, ne le pri nas. Francozi so to nazorno poimenovali épuration. Čiščenje.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 |
Spomnim se nebroj podob prvega maja iz svoje mladosti. Prvi maj je bil v času socializma čas brezskrbnosti. V Sloveniji še zlasti, saj so združeni prazniki navrgli neredko kar cel teden dopusta. Prvi maj in sovpadajoči praznični blok tako pri nas ni bil politični, ampak kulinarični, počitniški in nakupovalni praznik. Trgovine so že kakšen dan pred dnevom OF napolnile police s cenenimi napolitankami, suhomesnimi izdelki, žganimi pijačami po posebni, proletarski ceni. Kultna žgana pijača delavskega razreda socialistične Jugoslavije je bil »zvečko«, konjak iz Zvečeva. Na predvečer praznika so po deželi goreli kresovi, ki smo jih zalivali z velikimi količinami piva in vina. In na sam prvi maj, nesramno zgodaj zjutraj, ko sem se mačkast zvrnil v posteljo, so v mojem mestecu pod mojim oknom postrojili godbo na pihala, ki je imela svoj dom v sosednji stavbi. In točno pod mojimi možgani so ob neki nekrščanski uri začeli razposajeno nažigati prvomajsko budnico; kot da bi me hoteli kaznovati za grehe predprazničnega večera. A hkrati so med prazničnimi dnevi po televiziji kazali podobe proletariata iz širnega sveta, ki gre na cesto, da bi si priboril temeljno eksistenco in dostojanstvo. Takrat se mi je zdelo, da so spokojnost, brezbrižnost in nezainteresiranost naših državljanov samoumevne. Iz današnje perspektive je videti drugače.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Dva leva
Erdogan je simptom – simptom nedosledne Evrope. Evropi se v zadnjem času vrača njena preračunljivost, popuščanje avtoritarnim turškim vzgibom. Tudi vojaška zveza zahodnega sveta je nadvse licemerna. Govori o demokratičnih standardih, predstavlja se kot branik zahodne demokracije, pa nikoli ni podvomila o Turčiji, ki po svoji nedemokratični ali vsaj preddemokratični formaciji nikakor ne bi smela soditi v zvezo. A domnevne in pričakovane koristi so bile prevelike, da bi avtoritarno državo problematizirali ali celo izločili. Kako jo tudi bi, ko pa ima enega največjih vojaških proračunov, kar šteje veliko več kot demokratični potencial.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Dva leva
Včasih so tudi najbolj zoprne stvari za kaj dobre. Denimo, slovensko brezglavo izvajanje novega schengenskega režima na mejah s Hrvaško. Če za hip odmislimo nevšečnosti ali celo trpljenje, ki so ga za konec tedna doživljali potniki na meji, je idiotska uredba učinkovala odlično. Namreč, žrtev evropske migrantske politike so v prvi vrsti državljani Evropske unije. Evropska unija je z zadnjimi ukrepi do konca uničila idejo združene Evrope, ki omogoča pretok ljudi, blaga in idej. Združena Evropa je zaprta, omejena, neprehodna bolj, kot so bile nekdanje vzhodnoevropske države. To je poskus samomora iz zasede. Ne prvi ne najhujši, a gotovo najbolj tragikomičen. Predvsem zato, ker se Evropa ne bo iz tega ničesar naučila. Že slišimo, če ne boste vi (Slovenci) izvajali schengenskega režima, ga bodo pač severni sosedje na slovensko-avstrijski meji. A tisti, ki žugajo, ne razumejo, da bo problem ostal enak, le nekoliko severneje bo prestavljen. Če nekoliko psihologiziramo, se zdi, da je neki suicidalni vzgib vpet globoko v samo bistvo Evrope. Ni vprašanje, ali bo, ampak kje in kdaj bo vsakič naslednjič udaril na plano. Evropa je dejansko indolentna. In Slovenija je del Evrope. Del neavtonomne, nezrele zveze držav. Zato niti po dveh, treh urah ni preklicala norega administrativnega ukrepa na meji, ki je pripeljal do kolapsa. Ste pričakovali, da bi bila Cerarjeva vlada sposobna česa takega?
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Dva leva
Ko berem in poslušam prigode (sodno) nedotakljivih ljudi, ki imajo v genotipu vpisano eksplozivno mešanico ortomarksizma, turbokapitalizma in politike, se pogosto spomnim besed prijatelja, ki je bil študent FSPN v času, ko so omenjeni prvaki začeli z veliko žlico zajemati življenje.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Dva leva
»Štirikrat več za Slovenijo – več spoštovanja mam in očetov, več otrok, višje plače in višje pokojnine.«
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Dva leva
No, pa imajo po dolgih postnih letih svojega Chucka Norrisa ... ki vse zmore, ki vse zna, ki si upa, ki ima vizijo. Nasprotniki cinično dodajajo ... ki zmaga, še preden gre na volitve. Kajpak nemški socialdemokrati, SPD. In rezultati so več kot vidni. Na zbirnem pregledu zelo natančnih in medsebojno usklajenih meritev nemških javnomnenjskih agencij (t. i. Sonntagsfrage Bundestagswahl) Merklova s CDU/CSU, ki je na volitvah septembra 2013 nesramno z 41,5 % proti 25,7 % premagala SPD in to prednost ohranjala vse povolilno obdobje do letošnjega februarja, več ne izkazuje prednosti. Večina agencij je zaznala zgodovinski skok podpore SPD, ki se je izenačila ali (po meritvi INSA) celo prehitela CDU/CSU. Tudi slovita Forschungsgruppe Wahlen je empirično zaznala dvoodstotno prednost SPD, a so v končni projekciji volilnega izida s korekcijskimi faktorji še pripisali minimalno, dvoodstotno prednost CDU/CSU. Zaznava drastičnega porasta podpore SPD zanika priljubljeno tezo slovenskega večnega poraženca, da so hitri in sunkoviti skoki in upadi zaščitni znak neetabliranega, neutrjenega strankarskega prizorišča mladih ali nepopolnih demokracij. In evforija, ki jo je proizvedel nemški socialdemokratski Chuck Norris, kot se ga je že prijel nadimek tako med nasprotniki kot somišljeniki, spiralno proizvaja vedno nove in nove učinke. Kot da bi se prebudilo resignirano in utrujeno socialdemokratsko volilno telo, ki že vse od odhoda Schröderja ni verjelo v možnost še kakšne zmage svoje stranke. Pri tem je treba poudariti, da do izničenja še februarja nedosegljive prednosti krščanskih demokratov ni prišlo zaradi kakšnega hitrega upada priljubljenosti Merklove in njene grupacije, ta je zelo stabilna pri 33 odstotkih, ampak zaradi prebujene samozavesti socialdemokratskih volivcev. Če bo Schulz zdržal tempo in se potrdil kot dolgoprogaš, se lahko ne samo na jesenskih volitvah, ampak tudi na dolgi rok spremeni podoba Nemčije. In tisto, kar je treba poudariti, je dejstvo, da so socialdemokrati s Schulzem, ki je bil na nedavnem kongresu nemške SPD z aklamacijo potrjen kot predsednik stranke in kanclerski kandidat, dobili prvovrstnega populista. A ne populista nasploh, ampak levega populista. To si velja zapomniti in o tem velja razmisliti. Namreč, tudi naši socialdemokrati niso imuni za populizem, le da izbirajo napačne vsebine in napačno retoriko. Ne razvijajo populističnih obrazcev, ki bi propagirali leve ideje in stališča, ampak vselej, ko postane vroče, zdrknejo v desni populizem. Tekmujejo z desnico v svarjenju pred migranti, tekmujejo z desnico v generiranju konfliktov s Hrvati, sodelujejo v neoliberalnih manevrih zavijanja vratu vse bolj obubožanega prebivalstva. Vse to počno neprekinjeno, odkar je Pahor postal predsednik stranke. Tako na državni kot na lokalni ravni si z desnico delijo pomanjkanje empatije in državotvornosti. V vsesplošni protiazilanstki evforiji nima noben socialdemokratski župan »jajc«, da bi povedal, da so odprti za tragedijo in življenjske stiske pribežnikov, brezdomcev, brezpravnih. Spomnimo se samo socialdemokratskega poslanca in podpredsednika stranke Vebra ...
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Dva leva
Auf nach Moskau! Auf nach Moskau!
V politiki vljudnost ne prinese vedno rezultatov. Pogosto je zgolj potuha. Včasih je treba (političnemu) bebcu povedati, da je bebec. Ni pa nujno, da pomaga. Kajti če bi razumel, ne bi bil (politični) bebec. A ni ključni problem, da je bebec na čelu države. Kajti na vrhu je legalno in legitimno. In zato ima do te vloge neodtujljivo pravico. Problem je, da ga kljub temu ali pa ravno zaradi burkaške nature volivci večinsko volimo. In še bolj, da njegovo podobo mediji in novinarji z neko sprevrženo naklonjenostjo utrjujejo. Saj so kritični, pravzaprav bolj hudomušni kot kritični, ob njegovih izpadih, a to izpostavljanje gre na tak način in do tja, ko ga, Pahorja, naredi še bolj simpatičnega, ljudskega, našega. V njegovi norčavosti se ljudje medsebojno prepoznajo in tisto, kar ga loči od slehernika, sta kvečjemu volja in preračunljiva želja po uspehu. Je nekakšen do skrajnosti prignan lik ljudskega bebčka. Slovenski švejk. A ne samo on. Podobno bi lahko rekli za Cerarja. Za Györkösevo, za Katičevo, za – bog pomagaj! – Karla Erjavca.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Dva leva
Ne, Marx, navezujoč se na Hegla, ni imel prav, zgodovina se ne ponavlja le dvakrat, ampak trikrat. Začelo se je kot farsa. Namreč, Beatlesi so posneli in izdali predzadnji album. Vsekakor pa zadnji v produkciji Georgea Martina in zadnji, ki ga je skupina dejansko še skupaj delala. Naslovili so ga Abbey Road, po ulici, kjer je bil sloviti studio EMI. A bolj kot naslov sam je dal albumu pečat ovitek, poln simbolov in dvoumnih sporočil. Govorilo se je namreč, da je Paul McCartney mrtev. Da je imel hudo avtomobilsko nesrečo. In na fotografiji naslovnice, ki jo je 8. avgusta 1969 ob desetih dopoldan posnel fotograf Iain MacMillan, na kateri štirje Beatli prečkajo cesto na zebrastem prehodu, je polno namigov, ki omogočajo vsakršno interpretacijo. Paul McCartney je bos, kar naj bi pomenilo mrtvega človeka. In še več! Levičar, levoroki kitarist je imel na naslovnici v roki cigareto. V desni roki! Jasno, za potrebe prikrivanja smrti so naredili fotko z dvojnikom. Impersonatorjem. Še bolj prepričljivim, kot je bil Botteri za nagrajenega Lavriča na podelitvi Prešernovih nagrad. Celo bolj prepričljivim, kot je bil originalni Paul. V tej procesiji na Abbey Roadu je prvi v vrsti John. V beli, menda svečeniški obleki. Za njim Ringo kot črni pogrebec. Na koncu kolone George v delavskem jeansu. Kajpak kot grobar. Ob pločniku je parkiran avtomobil. Kajpak hrošč. In registracija je več kot pomenljiva. LMW 28IF. Vse jasno: Linda McCartney Weeps ter da bi bil Paul star 28, če (IF) bi živel. No, nerodno je le to, da je avto pripadal stanovalcu Abbey Roada z enako registrsko tablico precej pred domnevno smrtjo Paula. In ne piše 28IF (če) ampak 281(ena)F. In takrat Paul ne bi bil star 28, ampak 27 let. A to ni zmedlo privržencev teorije zarote, ki so praktično v vseh pesmih na albumu našli namige na smrt. Nedavna izjava ostarelega Ringa je vse skupaj ponovno aktualizirala. In da bi bil zaplet še bolj dramatičen, se je v Hamburgu oglasila v rumeni tisk 53-letna strežnica v domu ostarelih Bettina Hübers, ki trdi, da je bila njena mati Paulova ljubica v času hamburškega obdobja pred vzponom skupine ter da je bogati glasbenik njen oče. Enkrat je že dokazovala očetovstvo z DNK-testom. In bila neuspešna. Jasno, saj so testirali dvojnika. Sedaj naj bi zahtevala obnovo testa na Paulovem bratu. Je pa ta Bettina šokantno podobna mlademu Paulu. Podobno, kot domnevni sin našemu kardinalu v mladih letih. No, kakorkoli, meni je v celotni zadevi najbolj zabavna Ringova izjava, da je (bil) dvojnik boljši od originalnega Paula.
-
»Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.« — Jože Pučnik je na večer po plebiscitu (23. 12. 1990) izpričal, da slabo pozna tako Freuda in Hitchcocka kot Janeza Janšo
-
Če ne bi vrhovni poglavar politične stranke upokojencev Erjavec pokal od zdravja in mladosti (navsezadnje je kar šest let mlajši od pisca tega stolpiča!), bi idejo o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka, ki jo je lansiral na kongresu DeSUS, lahko pripisal gerontološkim razlogom. Tako pa gre delno za politično preračunljivost (prehiteti SDS), delno pa za neprikrite avtoritarne vzgibe. Pravzaprav so pojasnjeni motivi na moč podobni kot pri sosednji Hrvaški, ki prav tako napoveduje ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. Torej ne globalni in regionalni varnostni razlogi, ampak discipliniranje pomehkuženih teles in mehčanje preostrega uma sta pravi razlog. Argumentacija je res škandalozna. Je pljunek na zgodovino slovenskih civilnodružbenih bojev za demilitarizacijo in ugovor vesti v osemdesetih letih. Ki so si skupaj z zahtevami za svobodo izražanja, združevanja, odpravo smrtne kazni ... prizadevali za širitev polj svobode. Kajpak Erjavec ni bil del teh bojev. Z ničimer se ni izpostavljal, ničesar ni tvegal. Bil je slepi potnik na ladji v odprto družbo in državo. Zato s tako lahkoto klati neumnosti, namesto da bi enkrat za spremembo začel opravljati funkcijo zunanjega ministra. Kajti, če sta v katerem vidiku delovanja Cerarjeva vlada in koalicija res katastrofalni, sta na področju zunanjepolitične iniciative. Vse, prav vse poteze vlečemo napačno. Še tiste, ki se za trenutek zdijo racionalne in modre. Kar kaže tudi ambivalenten odnos do Rusije. Dobri odnosi z Rusijo bi bili lahko slovenska prednost in priložnost v času nove hladne vojne. A po eni strani ji, Rusiji, odpiramo vrata, po drugi kanimo poslati slovenske vojake v združene sile severnoatlantskega zavezništva na rusko mejo na Baltiku. V misijo, ki si jo naša vlada in diplomacija očitno predstavljata kot obrambni zid proti severnjaškim divježem v Game of Thrones. Če bomo svojo zavezo realizirali, bo slovenska »vojaška« prisotnost na ruski meji direktno proti nacionalnemu interesu. In če se je po drugi strani za trenutek zdela Pahorjeva pot v Rusijo ena redkih dobrih diplomatskih potez poosamosvojitvene Slovenije, se je že dan pozneje s podaljšanjem poti v Ukrajino in spremnim brezglavim blebetanjem spremenila v katastrofo. Že samo dejstvo, da je v Ukrajini komentiral vtise iz Moskve (češ da si »ruska stran ta hip preveč obeta od možnosti otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike in prvim srečanjem s predsednikom Donaldom Trumpom ...«) je znak, da Pahor na diplomatskem področju ni opravilno sposoben. In podoben sklep bi lahko potegnili za celotno oblastno strukturo. Če se vam zdi prehud, napravite test in predsedniku države in predsedniku vlade, predsedniku DZ, vodji desne opozicije zastavite dve vprašanji. Najprej, kateri zgodovinski in mednarodnopravni razlogi upravičujejo odcepitev Kosova od Srbije in kateri po drugi strani oporekajo odcepitvi Krima od Ukrajine. Neodvisnost Kosova smo med prvimi priznali, zaradi Krima pa pošiljamo na rusko mejo slovensko vojsko. In drugo, kateri razlogi so denimo Švedski omogočili, Sloveniji pa preprečujejo priznanje Palestine.
-
No, ne vem, kaj je bilo na teniškem turnirju na Havajih bolj ekscesno: ali sama raba spornega dela besedila ali sprenevedavo opravičevanje organizatorjev, ki so besedilo menda našli na Googlu. Dan po ekscesu so se v izjavah za medije zgražali in čutili ponižane, a posnetek na YouTubu razkriva zgolj, da so igralke in maloštevilni nemški navijači pritegnili pevcu, ki je z nekakšnim trumpovskim naglasom pel Deutschland, Deutschland über alles – pri čemer ni jasno, katero kitico so res peli. Po lastnih zagotovilih tisto, ki velja za današnji čas (Einigkeit und Recht und Freiheit für das deutsche Vaterland!). Najbrž res. A tudi Amere je treba razumeti. Kako bi pa vedeli, da je sporno peti Nemčija nad vsem oz. Nemčija čez vse, ko pa jim dnevno vlivajo v možgane krilatico America First. Kar je pravzaprav variacija istega sporočila.
