Vlado Miheljak
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Dva leva
Jasno je bilo, da objava arbitražnega sporazuma ne bo sama po sebi rešila nič. Sedaj se začenja boj za interpretacijo. Onkraj floskul za dnevnopolitične potrebe lahko rečemo, da je izid za Slovenijo ugoden. Ugoden tudi zato, ker za Hrvaško ni neugoden in tako obstaja možnost, da ga južna soseda postopoma, če bo imela manevrski prostor in se Slovenija ne bo obnašala triumfalistično, tudi sprejme. Za zdaj kaže, da bodo ključne evropske in svetovne institucije pozvale državi, naj sporazum spoštujeta in implementirata. Delno od tega, vsaj za zdaj, odstopa evropska ljudska stranka (EPP). Kar ni čudno, saj ob tradicionalnem zavezništvu in naklonjenosti zveze sedanji hrvaški koaliciji tudi partnerki s slovenske desnice (NSi in SDS) ne izkazujeta pretiranega zadovoljstva z doseženim. Kar je tradicionalni problem tistega dela političnega spektra, ki sicer inflatorno eksploatira pojma domoljubja in izdajstva. A od evropske ljudske stranke in poslanske skupine v evropskem parlamentu do arbitražne presoje kljub temu ni pričakovati odklonilnega odnosa. Večji je problem Združenih držav Amerike. Vsak, ki obvlada transkripte diplomatske latovščine, ve, da so Američani izrazili pasivno podporo Hrvaški. Kar ta že razglaša za veliko zmago. Zanimivo in skrb zbujajoče je, da nihče v slovenski politiki ni reagiral, ni poklical ameriškega veleposlanika na zagovor in zahteval pojasnila. Dejstvo, da Trumpova Amerika sama krši in ignorira mednarodne sporazume, je le del razlage za takšen odnos. Večji problem je, da je očitno Amerika presodila, da je ta čas hrvaška politika zvestejši in bolj nekritičen zaveznik svetovnega prostaka Trumpa kot slovenska. A ne glede na to bi morala Slovenija zbrati toliko junaštva in samospoštovanja, da bi predstavniku države, ki ves svet poučuje, kaj je demokracija, kaj je mednarodno pravo, kaj so mednarodne zaveze, očitala dvoličnost. No, morda pa je dobro, da se ne odzovemo, da se ne bi ponovila zagata, ko je zmedeni Pahor pomešal principe in se šel pred časom za drobne pozornosti udinjat na ameriško veleposlaništvo. Sicer pa je ravno vprašanje arbitraže pravi test, koliko vredna naložba je servilen odnos ne samo do Trumpa, ampak tudi do njegove soproge. Bo Cerarjeva partnerka, ki je pred kratkim v Bruslju popolnoma nepooblaščeno vabila ameriško prvo damo v Slovenijo, sedaj to pozvala, naj apelira na moža, da podpre sporazum? Glede na to, da sta po Cerarjevih besedah med damskim programom v okviru vrha v Bruslju gospe imeli »zelo prijeten pogovor« in »našli pristen človeški stik«, bi to moralo biti samoumevno. No, onkraj tega strašnega vpliva je verjetno bliže resnici, da najmočnejši slovenski zet ne loči med Sevnico v Posavju in Ševnico na Dolenjskem in da mu za slovensko-hrvaški mejni spor »dol visi«.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Dva leva
Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati.
-
16. 6. 2017 | Mladina 24 | Dva leva
Vselej, ko pride čas volitev, kakršnihkoli že, se ponavljajo stare zgodbe o novi politiki, ki so nadgrajene z novimi poudarki o nesprejemljivi stari politiki. Nihče ne pove jasno, zakaj bi se politika delila na novo in staro, namesto na dobro in slabo, sprejemljivo ali nesprejemljivo ... In ni jasno, zakaj naj bi nova politika, novi obrazi resnično pomenili premik – na bolje.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Dva leva
Čustveno stanje mladega Pahorja
Če parafraziramo besedilo političnega songa Zorana Predina (Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali), bi lahko rekli, da je Pahor ta čas druga največja slovenska politična žival. No, (naj)večja je brez dvoma alfa žrebec, ki trenutno, upajmo, da še dolgo, vodi, usmerja in uničuje desno opozicijo. A kam pravzaprav spada Pahor? V pozicijo? V opozicijo? Slej ko prej v klinično institucijo; v terapevtsko obravnavo. Tega ne izpričuje in narekuje en eksces, ena ponesrečena izjava, eno spodletelo dejanje, ampak celota njegovega delovanja. Žal je treba sprejeti oceno, da tej državi ne predseduje oz. ni na oblasti zrela politična osebnost, ampak patološki narcisizem. A žrtev ni samo nosilec motnje, ampak vsaj toliko tudi javnost in država. Gotovo taka osebnost potrebuje pomoč. A javnost in še zlasti mediji reagirajo sprevrženo: pomagajo mu tako, da to motnjo nagrajujejo in utrjujejo. Če je kljub dolgoletnemu poznavanju Pahorjeve osebnosti vsaj načelno veljalo, da pred prevzemom funkcije še ni bilo mogoče predvideti vseh patoloških razsežnosti in posledic narcistične motnje, ki upravlja njegovo funkcijo, je sedaj drugače. Izvolili bomo predsednika, za katerega natančno vemo, kaj bo dal, kaj bo delal.
-
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Dva leva
Odkar so Američani proti koncu druge svetovne vojne ob razposajenih zvokih Glenna Millerja, z najlonskimi nogavicami za dekleta in žene ter čokoladami za njihove otroke vkorakali v izčrpano Evropo, se je povsod, kjer je bil in do koder je segel ameriški vpliv, oblikovalo odvisno partnersko razmerje. Pravzaprav veliko bolj kot v coni sovjetske dominacije, kjer so Ruse sicer morali prenašati, ni pa jih bilo treba ljubiti. In jih tudi niso ljubili, kot je svobodna Evropa nekritično ljubila Američane. Tega ni spremenila celotna zgodovina povojne Amerike kot velesile. Ne vietnamska vojna, ne iraška vojna, ne intervencije na Balkanu, v Libiji, v Afganistanu ... Od velikih zahodnoevropskih držav je Francija, ki je leta 1966 pod vladavino muhastega De Gaulla celo zamrznila članstvo v Natu in kasneje v Chiracovem mandatu neposredno nasprotovala Bushevi intervenciji v Iraku, še najbolj kazala svojo avtonomijo, na drugi strani pa sta bili zlasti Velika Britanija in (Zahodna) Nemčija vseskozi nekritični zaveznici. Prva iz naslova zgodovinske in kulturne povezanosti, druga zaradi odgovornosti poteka in izteka druge svetovne vojne. Sicer je tudi Schröder nasprotoval intervenciji v Iraku, a nikoli ni bilo v uradni politiki Nemčije zaslediti resnejših protiameriških sentimentov. Tudi ko je ta delovala mimo vseh pravil diplomacije in mednarodnega prava.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Dva leva
Kdo si? Jaz sem Laura Palmer. Ampak Laura Palmer je mrtva. Mrtva sem, vendar živim. — Laura Palmer v ponovnem zagonu (o)kultne Lyncheve nadaljevanke Twin Peaks
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Dva leva
Če kdaj zapadete v negotovost ali obžalovanje, da se niste preizkusili v politiki, da niste kandidirali za poslanca in vstopili skozi glavna vrata v parlament oziroma DZ, vam predlagam, da občasno spremljate tretji program TVS. Jaz mu pravim S-M-program TVS. Je program sadomazohističnih praks, ki jih prakticirajo udeleženci političnih seans. In bolj kot seje državnega zbora je priporočljivo gledati seje posameznih teles, komisij in odborov, kjer so prikazi bolj eksplicitni. Tam vznikne na plano vsa bizarnost brez cenzure, brez nadzora, brez popustov. Če boste po spremljanju teh bizarnih praks še vedno obžalovali, da se niste aktivno spoprijeli s politiko, vam ni pomoči: rojeni ste za politiko in za politika. Ker me je zanimalo, kako je prišlo do tistih Mahničevih lulčkov, kaj je kdo zares rekel, sem si naložil mučno opravilo, namreč ogled posnetka. In danes nisem čisto prepričan, ali je bilo to dobro ali slabo.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Dva leva
Desničarjem praviloma manjka humorja. Radikalnim desničarjem ga manjka radikalno. Prepoznamo jih po zadrtosti in zategnjenosti. Od vedno in vselej. Ko je Daniel Cohn-Bendit v nedavnem intervjuju za švicarski Tages-Anzeiger govoril o surovem desnem populizmu Nacionalne fronte in Marine Le Pen, je na provokativno novinarsko vprašanje, ali ni bil v svojem levo-fundamentalnem obdobju tudi on podobno grob populist, to kategorično zanikal, češ »... tudi jaz sem radikalno oponiral, a vedno z nasmeškom na obrazu. V nasprotju z današnjimi populisti nisem bil nikoli prežet s sovraštvom.« A desni populisti in hujskači niso le mrki in sovražni, ampak tudi predvidljivi, nekreativni, šablonski. Že Theodor Adorno je ugotavljal, da so si »izjave raznih agitatorjev, od znanih likov … do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo govore samo enega od njih, pa že poznamo vse«. Ko zgubi volitve Marine Le Pen, s prstom pokaže na volivce, češ da niso zreli za spremembo; izbrali so kontinuiteto. Janša kot serijski poraženec vselej ugotavlja podobno. In Marinin ata Jean-Marie Le Pen govori, da je holokavst izmišljotina, da so bile plinske celice obroben pojav, detajl zgodovine in vojne. Pa da francoska policija, ki je Nemcem predala 13.000 Judov, pač ne nosi nobene odgovornosti. Da je holokavst mit, meni tudi Bernard Brščič, a ker skladovnice trupel ljudi, pobitih samo v zadnjih dneh vojne, ni mogoče zanikati in spregledati, Brščičeva tovarišija iz Kavarne Hayek stakne glave in urbi et orbi sporoči, da kolikor in v kolikor ni mit, je pa plod judovske zarote. Kako?! Enostavno: »Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristali na judovsko državo Izrael.«
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Dva leva
Hudič je neredko res v zoprnih detajlih ali celo v banalnostih, a to kljub vsem grdobijam, ki vejejo iz njih, ne more relativizirati presoje, katera stran je prava, katera zavržna, kaj so v nekem zgodovinskem trenutku sile zla. Pa četudi so bili med udeleženci »prave strani« neredko tudi nepravi ljudje, skupine ter njih ideje in prakse. Druga svetovna vojna je že bila taka preizkušnja, v kateri se ni dalo izogniti odgovornosti in se skriti za t. i. taktično kolaboracijo. Nobena takratna in nobena današnja perspektiva te argumentacije se ne izide. Zato takrat ni bilo vprašanje, kako naj se oblikuje koalicija. Protifašizem je bil imperativ, onkraj vseh drugih. In sodobna, demokratična Evropa, spet vsem defektom, nedoslednostim in nedostojnostim navkljub, je nastala na temelju protifašizma in ne na taktični kolaboraciji. Skupno fronto so oblikovali ideološki nasprotniki in sovražniki, ki so še pred kapitulacijo skupnega sovražnika zasnovali temelje hladne vojne. In tudi ko niso sodili skupaj, ko se niso prenašali, so denimo v Franciji oblikovali vzporedno strategijo upora. A nihče v Franciji zares ne trdi, da je bila poleg komunističnega in meščanskega uporniškega gibanja tudi vichyjska marionetna tvorba avtentična borba za svobodo. In tako kot general Philippe Pétaine ni bil demokrat in antifašist, ampak avtoritarec in zakrknjen antisemit, je bilo podobno tudi pri nas in v soseščini. Pavelić je oblikoval fašistično, globoko antisemitsko državno tvorbo. Avtentičen in poudarjen antisemitizem ter sploh avtoritarni nazorski postulati, skoraj identični nacističnim, so veli tudi iz ust in dejanj generala Rupnika. Ni šlo zgolj za pritajeno figo, ki je ostala globoko v žepu, ko bi jo bilo treba potegniti ven in dlan stisniti v pest. Šlo je za aktivno in prepričano kolaboracijo. V Sloveniji je bila prisotna avtoritarna, antisemitska in ne le antikomunistična, ampak tudi antilibertarna retorika, ko to (pred okupacijo) taktično še ni bilo nujno in tudi ko ni več bilo nujno. Kdor dvomi, naj preveri recimo zapise v Slovencu. Ko je Prezident (general Rupnik) 22. aprila 1945 v časopisu Slovenec še zadnjič nagovoril »poštene« sonarodnjake in mu več nikakršna nemška cenzura ni zapovedovala dikcije in vsebine, je karal pokvarjeno ljudstvo, ki se je slabo odrezalo, saj je »trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda« (pač taktična kolaboracija) »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Ne gre toliko za male ljudi, kmečke fante, ki so jim s prižnic oprali možgane, ampak posvetno in cerkveno oblast, ki ne le da ni zmogla nobene distance do fašizma, ampak se je v mnogih vidikih z njim identificirala. »Boljševiški satanizem svetovnega židovstva« ni retorika stiske in ogroženosti, ki naj bi pripeljala do vaških straž, domobranstva in prisilnega seganja po okupatorjevem orožju. Seveda vojne in posledice niso niti romantične, še manj humane. Likvidacije, zunajsodni poboji so bili spremljevalni pojav izteka vojne povsod, ne le pri nas. Francozi so to nazorno poimenovali épuration. Čiščenje.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 |
Spomnim se nebroj podob prvega maja iz svoje mladosti. Prvi maj je bil v času socializma čas brezskrbnosti. V Sloveniji še zlasti, saj so združeni prazniki navrgli neredko kar cel teden dopusta. Prvi maj in sovpadajoči praznični blok tako pri nas ni bil politični, ampak kulinarični, počitniški in nakupovalni praznik. Trgovine so že kakšen dan pred dnevom OF napolnile police s cenenimi napolitankami, suhomesnimi izdelki, žganimi pijačami po posebni, proletarski ceni. Kultna žgana pijača delavskega razreda socialistične Jugoslavije je bil »zvečko«, konjak iz Zvečeva. Na predvečer praznika so po deželi goreli kresovi, ki smo jih zalivali z velikimi količinami piva in vina. In na sam prvi maj, nesramno zgodaj zjutraj, ko sem se mačkast zvrnil v posteljo, so v mojem mestecu pod mojim oknom postrojili godbo na pihala, ki je imela svoj dom v sosednji stavbi. In točno pod mojimi možgani so ob neki nekrščanski uri začeli razposajeno nažigati prvomajsko budnico; kot da bi me hoteli kaznovati za grehe predprazničnega večera. A hkrati so med prazničnimi dnevi po televiziji kazali podobe proletariata iz širnega sveta, ki gre na cesto, da bi si priboril temeljno eksistenco in dostojanstvo. Takrat se mi je zdelo, da so spokojnost, brezbrižnost in nezainteresiranost naših državljanov samoumevne. Iz današnje perspektive je videti drugače.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Dva leva
Erdogan je simptom – simptom nedosledne Evrope. Evropi se v zadnjem času vrača njena preračunljivost, popuščanje avtoritarnim turškim vzgibom. Tudi vojaška zveza zahodnega sveta je nadvse licemerna. Govori o demokratičnih standardih, predstavlja se kot branik zahodne demokracije, pa nikoli ni podvomila o Turčiji, ki po svoji nedemokratični ali vsaj preddemokratični formaciji nikakor ne bi smela soditi v zvezo. A domnevne in pričakovane koristi so bile prevelike, da bi avtoritarno državo problematizirali ali celo izločili. Kako jo tudi bi, ko pa ima enega največjih vojaških proračunov, kar šteje veliko več kot demokratični potencial.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Dva leva
Včasih so tudi najbolj zoprne stvari za kaj dobre. Denimo, slovensko brezglavo izvajanje novega schengenskega režima na mejah s Hrvaško. Če za hip odmislimo nevšečnosti ali celo trpljenje, ki so ga za konec tedna doživljali potniki na meji, je idiotska uredba učinkovala odlično. Namreč, žrtev evropske migrantske politike so v prvi vrsti državljani Evropske unije. Evropska unija je z zadnjimi ukrepi do konca uničila idejo združene Evrope, ki omogoča pretok ljudi, blaga in idej. Združena Evropa je zaprta, omejena, neprehodna bolj, kot so bile nekdanje vzhodnoevropske države. To je poskus samomora iz zasede. Ne prvi ne najhujši, a gotovo najbolj tragikomičen. Predvsem zato, ker se Evropa ne bo iz tega ničesar naučila. Že slišimo, če ne boste vi (Slovenci) izvajali schengenskega režima, ga bodo pač severni sosedje na slovensko-avstrijski meji. A tisti, ki žugajo, ne razumejo, da bo problem ostal enak, le nekoliko severneje bo prestavljen. Če nekoliko psihologiziramo, se zdi, da je neki suicidalni vzgib vpet globoko v samo bistvo Evrope. Ni vprašanje, ali bo, ampak kje in kdaj bo vsakič naslednjič udaril na plano. Evropa je dejansko indolentna. In Slovenija je del Evrope. Del neavtonomne, nezrele zveze držav. Zato niti po dveh, treh urah ni preklicala norega administrativnega ukrepa na meji, ki je pripeljal do kolapsa. Ste pričakovali, da bi bila Cerarjeva vlada sposobna česa takega?
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Dva leva
Ko berem in poslušam prigode (sodno) nedotakljivih ljudi, ki imajo v genotipu vpisano eksplozivno mešanico ortomarksizma, turbokapitalizma in politike, se pogosto spomnim besed prijatelja, ki je bil študent FSPN v času, ko so omenjeni prvaki začeli z veliko žlico zajemati življenje.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Dva leva
»Štirikrat več za Slovenijo – več spoštovanja mam in očetov, več otrok, višje plače in višje pokojnine.«
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Dva leva
No, pa imajo po dolgih postnih letih svojega Chucka Norrisa ... ki vse zmore, ki vse zna, ki si upa, ki ima vizijo. Nasprotniki cinično dodajajo ... ki zmaga, še preden gre na volitve. Kajpak nemški socialdemokrati, SPD. In rezultati so več kot vidni. Na zbirnem pregledu zelo natančnih in medsebojno usklajenih meritev nemških javnomnenjskih agencij (t. i. Sonntagsfrage Bundestagswahl) Merklova s CDU/CSU, ki je na volitvah septembra 2013 nesramno z 41,5 % proti 25,7 % premagala SPD in to prednost ohranjala vse povolilno obdobje do letošnjega februarja, več ne izkazuje prednosti. Večina agencij je zaznala zgodovinski skok podpore SPD, ki se je izenačila ali (po meritvi INSA) celo prehitela CDU/CSU. Tudi slovita Forschungsgruppe Wahlen je empirično zaznala dvoodstotno prednost SPD, a so v končni projekciji volilnega izida s korekcijskimi faktorji še pripisali minimalno, dvoodstotno prednost CDU/CSU. Zaznava drastičnega porasta podpore SPD zanika priljubljeno tezo slovenskega večnega poraženca, da so hitri in sunkoviti skoki in upadi zaščitni znak neetabliranega, neutrjenega strankarskega prizorišča mladih ali nepopolnih demokracij. In evforija, ki jo je proizvedel nemški socialdemokratski Chuck Norris, kot se ga je že prijel nadimek tako med nasprotniki kot somišljeniki, spiralno proizvaja vedno nove in nove učinke. Kot da bi se prebudilo resignirano in utrujeno socialdemokratsko volilno telo, ki že vse od odhoda Schröderja ni verjelo v možnost še kakšne zmage svoje stranke. Pri tem je treba poudariti, da do izničenja še februarja nedosegljive prednosti krščanskih demokratov ni prišlo zaradi kakšnega hitrega upada priljubljenosti Merklove in njene grupacije, ta je zelo stabilna pri 33 odstotkih, ampak zaradi prebujene samozavesti socialdemokratskih volivcev. Če bo Schulz zdržal tempo in se potrdil kot dolgoprogaš, se lahko ne samo na jesenskih volitvah, ampak tudi na dolgi rok spremeni podoba Nemčije. In tisto, kar je treba poudariti, je dejstvo, da so socialdemokrati s Schulzem, ki je bil na nedavnem kongresu nemške SPD z aklamacijo potrjen kot predsednik stranke in kanclerski kandidat, dobili prvovrstnega populista. A ne populista nasploh, ampak levega populista. To si velja zapomniti in o tem velja razmisliti. Namreč, tudi naši socialdemokrati niso imuni za populizem, le da izbirajo napačne vsebine in napačno retoriko. Ne razvijajo populističnih obrazcev, ki bi propagirali leve ideje in stališča, ampak vselej, ko postane vroče, zdrknejo v desni populizem. Tekmujejo z desnico v svarjenju pred migranti, tekmujejo z desnico v generiranju konfliktov s Hrvati, sodelujejo v neoliberalnih manevrih zavijanja vratu vse bolj obubožanega prebivalstva. Vse to počno neprekinjeno, odkar je Pahor postal predsednik stranke. Tako na državni kot na lokalni ravni si z desnico delijo pomanjkanje empatije in državotvornosti. V vsesplošni protiazilanstki evforiji nima noben socialdemokratski župan »jajc«, da bi povedal, da so odprti za tragedijo in življenjske stiske pribežnikov, brezdomcev, brezpravnih. Spomnimo se samo socialdemokratskega poslanca in podpredsednika stranke Vebra ...
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Dva leva
Auf nach Moskau! Auf nach Moskau!
V politiki vljudnost ne prinese vedno rezultatov. Pogosto je zgolj potuha. Včasih je treba (političnemu) bebcu povedati, da je bebec. Ni pa nujno, da pomaga. Kajti če bi razumel, ne bi bil (politični) bebec. A ni ključni problem, da je bebec na čelu države. Kajti na vrhu je legalno in legitimno. In zato ima do te vloge neodtujljivo pravico. Problem je, da ga kljub temu ali pa ravno zaradi burkaške nature volivci večinsko volimo. In še bolj, da njegovo podobo mediji in novinarji z neko sprevrženo naklonjenostjo utrjujejo. Saj so kritični, pravzaprav bolj hudomušni kot kritični, ob njegovih izpadih, a to izpostavljanje gre na tak način in do tja, ko ga, Pahorja, naredi še bolj simpatičnega, ljudskega, našega. V njegovi norčavosti se ljudje medsebojno prepoznajo in tisto, kar ga loči od slehernika, sta kvečjemu volja in preračunljiva želja po uspehu. Je nekakšen do skrajnosti prignan lik ljudskega bebčka. Slovenski švejk. A ne samo on. Podobno bi lahko rekli za Cerarja. Za Györkösevo, za Katičevo, za – bog pomagaj! – Karla Erjavca.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Dva leva
Ne, Marx, navezujoč se na Hegla, ni imel prav, zgodovina se ne ponavlja le dvakrat, ampak trikrat. Začelo se je kot farsa. Namreč, Beatlesi so posneli in izdali predzadnji album. Vsekakor pa zadnji v produkciji Georgea Martina in zadnji, ki ga je skupina dejansko še skupaj delala. Naslovili so ga Abbey Road, po ulici, kjer je bil sloviti studio EMI. A bolj kot naslov sam je dal albumu pečat ovitek, poln simbolov in dvoumnih sporočil. Govorilo se je namreč, da je Paul McCartney mrtev. Da je imel hudo avtomobilsko nesrečo. In na fotografiji naslovnice, ki jo je 8. avgusta 1969 ob desetih dopoldan posnel fotograf Iain MacMillan, na kateri štirje Beatli prečkajo cesto na zebrastem prehodu, je polno namigov, ki omogočajo vsakršno interpretacijo. Paul McCartney je bos, kar naj bi pomenilo mrtvega človeka. In še več! Levičar, levoroki kitarist je imel na naslovnici v roki cigareto. V desni roki! Jasno, za potrebe prikrivanja smrti so naredili fotko z dvojnikom. Impersonatorjem. Še bolj prepričljivim, kot je bil Botteri za nagrajenega Lavriča na podelitvi Prešernovih nagrad. Celo bolj prepričljivim, kot je bil originalni Paul. V tej procesiji na Abbey Roadu je prvi v vrsti John. V beli, menda svečeniški obleki. Za njim Ringo kot črni pogrebec. Na koncu kolone George v delavskem jeansu. Kajpak kot grobar. Ob pločniku je parkiran avtomobil. Kajpak hrošč. In registracija je več kot pomenljiva. LMW 28IF. Vse jasno: Linda McCartney Weeps ter da bi bil Paul star 28, če (IF) bi živel. No, nerodno je le to, da je avto pripadal stanovalcu Abbey Roada z enako registrsko tablico precej pred domnevno smrtjo Paula. In ne piše 28IF (če) ampak 281(ena)F. In takrat Paul ne bi bil star 28, ampak 27 let. A to ni zmedlo privržencev teorije zarote, ki so praktično v vseh pesmih na albumu našli namige na smrt. Nedavna izjava ostarelega Ringa je vse skupaj ponovno aktualizirala. In da bi bil zaplet še bolj dramatičen, se je v Hamburgu oglasila v rumeni tisk 53-letna strežnica v domu ostarelih Bettina Hübers, ki trdi, da je bila njena mati Paulova ljubica v času hamburškega obdobja pred vzponom skupine ter da je bogati glasbenik njen oče. Enkrat je že dokazovala očetovstvo z DNK-testom. In bila neuspešna. Jasno, saj so testirali dvojnika. Sedaj naj bi zahtevala obnovo testa na Paulovem bratu. Je pa ta Bettina šokantno podobna mlademu Paulu. Podobno, kot domnevni sin našemu kardinalu v mladih letih. No, kakorkoli, meni je v celotni zadevi najbolj zabavna Ringova izjava, da je (bil) dvojnik boljši od originalnega Paula.
-
»Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.« — Jože Pučnik je na večer po plebiscitu (23. 12. 1990) izpričal, da slabo pozna tako Freuda in Hitchcocka kot Janeza Janšo
-
Če ne bi vrhovni poglavar politične stranke upokojencev Erjavec pokal od zdravja in mladosti (navsezadnje je kar šest let mlajši od pisca tega stolpiča!), bi idejo o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka, ki jo je lansiral na kongresu DeSUS, lahko pripisal gerontološkim razlogom. Tako pa gre delno za politično preračunljivost (prehiteti SDS), delno pa za neprikrite avtoritarne vzgibe. Pravzaprav so pojasnjeni motivi na moč podobni kot pri sosednji Hrvaški, ki prav tako napoveduje ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. Torej ne globalni in regionalni varnostni razlogi, ampak discipliniranje pomehkuženih teles in mehčanje preostrega uma sta pravi razlog. Argumentacija je res škandalozna. Je pljunek na zgodovino slovenskih civilnodružbenih bojev za demilitarizacijo in ugovor vesti v osemdesetih letih. Ki so si skupaj z zahtevami za svobodo izražanja, združevanja, odpravo smrtne kazni ... prizadevali za širitev polj svobode. Kajpak Erjavec ni bil del teh bojev. Z ničimer se ni izpostavljal, ničesar ni tvegal. Bil je slepi potnik na ladji v odprto družbo in državo. Zato s tako lahkoto klati neumnosti, namesto da bi enkrat za spremembo začel opravljati funkcijo zunanjega ministra. Kajti, če sta v katerem vidiku delovanja Cerarjeva vlada in koalicija res katastrofalni, sta na področju zunanjepolitične iniciative. Vse, prav vse poteze vlečemo napačno. Še tiste, ki se za trenutek zdijo racionalne in modre. Kar kaže tudi ambivalenten odnos do Rusije. Dobri odnosi z Rusijo bi bili lahko slovenska prednost in priložnost v času nove hladne vojne. A po eni strani ji, Rusiji, odpiramo vrata, po drugi kanimo poslati slovenske vojake v združene sile severnoatlantskega zavezništva na rusko mejo na Baltiku. V misijo, ki si jo naša vlada in diplomacija očitno predstavljata kot obrambni zid proti severnjaškim divježem v Game of Thrones. Če bomo svojo zavezo realizirali, bo slovenska »vojaška« prisotnost na ruski meji direktno proti nacionalnemu interesu. In če se je po drugi strani za trenutek zdela Pahorjeva pot v Rusijo ena redkih dobrih diplomatskih potez poosamosvojitvene Slovenije, se je že dan pozneje s podaljšanjem poti v Ukrajino in spremnim brezglavim blebetanjem spremenila v katastrofo. Že samo dejstvo, da je v Ukrajini komentiral vtise iz Moskve (češ da si »ruska stran ta hip preveč obeta od možnosti otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike in prvim srečanjem s predsednikom Donaldom Trumpom ...«) je znak, da Pahor na diplomatskem področju ni opravilno sposoben. In podoben sklep bi lahko potegnili za celotno oblastno strukturo. Če se vam zdi prehud, napravite test in predsedniku države in predsedniku vlade, predsedniku DZ, vodji desne opozicije zastavite dve vprašanji. Najprej, kateri zgodovinski in mednarodnopravni razlogi upravičujejo odcepitev Kosova od Srbije in kateri po drugi strani oporekajo odcepitvi Krima od Ukrajine. Neodvisnost Kosova smo med prvimi priznali, zaradi Krima pa pošiljamo na rusko mejo slovensko vojsko. In drugo, kateri razlogi so denimo Švedski omogočili, Sloveniji pa preprečujejo priznanje Palestine.
-
No, ne vem, kaj je bilo na teniškem turnirju na Havajih bolj ekscesno: ali sama raba spornega dela besedila ali sprenevedavo opravičevanje organizatorjev, ki so besedilo menda našli na Googlu. Dan po ekscesu so se v izjavah za medije zgražali in čutili ponižane, a posnetek na YouTubu razkriva zgolj, da so igralke in maloštevilni nemški navijači pritegnili pevcu, ki je z nekakšnim trumpovskim naglasom pel Deutschland, Deutschland über alles – pri čemer ni jasno, katero kitico so res peli. Po lastnih zagotovilih tisto, ki velja za današnji čas (Einigkeit und Recht und Freiheit für das deutsche Vaterland!). Najbrž res. A tudi Amere je treba razumeti. Kako bi pa vedeli, da je sporno peti Nemčija nad vsem oz. Nemčija čez vse, ko pa jim dnevno vlivajo v možgane krilatico America First. Kar je pravzaprav variacija istega sporočila.
-
Kaj imata skupnega Travis Bickle (Robert De Niro), junak kultnega Scorsesejevega filma Taxi Driver, in Donald Trump? O. K., eden vozi taksi, drugi vozi Ameriko. In svet. A to je le okvirna zgodba. Resnična podobnost je v tegobah. V insomniji. Patološki nespečnosti. Ki človeka izčrpava, deprimira, spravlja v obup in norost, mu daje občutek osamljenosti, obrobnosti in ga sili v neracionalna dejanja. Travis se je, dokler ni našel službe nočnega taksista, reševal tako, da je hodil ponoči v kino gledat porniče. Nočne projekcije v non stop kinodvoranah so bile v preddigitalnem obdobju rešilna bilka za osamljene, depresivne, suicidalne. V kinu nisi nikoli sam. Sam s seboj. Tudi Donald Trump, podobno kot Travis, ne more spati. A ne hodi v kino, ampak tvita. Še v času predvolilne kampanje so ameriški mediji poročali, da kmalu po tretji uri zjutraj, ko večina ameriških ponočnjakov že spi, večina jutranjikov pa še spi, začenja pošiljati tvite. Bolj zgodnje, bolj iracionalne. In sedaj, brez Melanie, brez Barona, brez New Yorka, brez Trump Towerja, brez soli v glavi, se menda sprehaja po prostranih, a praznih sobanah novega doma v Beli hiši in tvita. Kot je tudi doslej. Toda zdaj, ko na drugi strani bojne črte niso več Hillary in demokrati, odpira nove fronte. Tiste najobčutljivejše. In z najmanj možnosti ugodnega izida: fronto z mediji in fronto s sodišči.
-
»Zaradi prihajajočih dogodkov poveljstvo Hervardov razglaša oranžni alarm. Vsi razporejeni Hervardi v vseh treh bataljonih ste dolžni postopati po znanem protokolu in čakati na povelje oziroma mirovati do preklica oranžnega alarma. Da ne bo pomote. V petek pripadniki štajerskega bataljona ne prihajajte na protestni shod v Maribor. Pripadniki kranjskega in primorskega bataljona pa ne prihajajte v mesto Maribor. To je ukaz.« — Ukaz vrhovnega komandanta Hervardov Andreja Šiška pred napovedanim shodom proti ksenofobiji v Mariboru
-
Ja. Sedaj pa žanjemo to, kar so nam v paniki in nesposobnosti racionalnega odziva naši politični predstavniki sejali. A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Dokončno takrat, ko je civilna iniciativa profesorjev in staršev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju preprečila nastanitev mladoletnih beguncev v »njihovem« dijaškem domu in onečastila ime poeta, po katerem nosi gimnazija ime. Takrat so se sprenevedali vsi. Cerar, Pahor in zlasti resorna ministrica, ki je molčala kot grob. Molčala, čeprav bi že zaradi (preteklih) dodatkov za stalno pripravljenost, če ne zaradi aktualnih resornih zadolžitev, morala kričati in ustrezno reagirati. In vse, od sramotne rezilne žice do prav v teh dneh aktualne novele zakona o tujcih, je pravzaprav olje v kolesje nestrpnega populizma, šovinizma, rasizma. Zato je morda nedavni mariborski eksces tragičen, murskosoboški pa celo tragikomičen, a vse skupaj je povsem običajno. Perverzno običajno. Pričakovano. Tako je bilo skoraj povsod, kjer je država skušala urejati status ter namestitev beguncev in azilantov. Praviloma, a ne vselej in ne izključno, po iniciativi kadrov, vezanih na SDS. Ena od častnih izjem je za zdaj in upam, da taka ostane, Ljubljana.
-
Znano je, da je nemški finančni minister ne le zelo škrt (kateri finančni minister pa ni?), ampak tudi mrk in aroganten. In njegov vrednotni in politični zor je tak, da bi težko našel z njim kakšno skupno točko. A kljub temu ali pa prav zaradi tega sem bil nekako fasciniran nad intervjujem, ki ga je iz revije Der Spiegel ponatisnila Mladina. Ko sem v pogovoru s prijateljem omenil, da pa vseeno ne razumem, kakšen neki je smoter Mladininega ponatisa sicer zelo zanimivega pogovora, me je razorožil: »Poglej, že to, ker se z nemškim finančnim ministrom lahko prepiraš o Bachu in Mozartu, s slovensko ministrico pa kvečjemu o pozitivnih energijah in bibavicah, je zadosten razlog!« In me je prepričal.
-
Po Kitajskem horoskopu prihaja leto petelina. Ne vem, kaj pomeni za Kitajce, za nas gotovo nič dobrega. Že zdaj lahko napovemo, da bo to leto za čim prejšnjo pozabo. Če ne zaradi drugega, potem zaradi predsedniških volitev, ki bodo glede na minimalni učinek funkcije nesorazmerno naporne. Naporne za državljanke in državljane, volivke in volivce. In na žalost celo za nevolivce. A dejansko ne vem, česa naj se bolj bojimo v prihajajočem letu. Ali izbruha neobrzdanega populizma politikov, ki bodo skušali preskočiti letvico, ki jo je skrajno visoko postavil Pahor, ali nakladanja vseh vrst piarovcev in drugih preverjenih strokovnjakov. Ne moti toliko, da neobrzdano jemljejo denar tistim politikom in političnim strankam, ki so v stiski in verjamejo, da lahko t. i. marketinški strokovnjaki in strategi namesto in na mestu njih postorijo, česar sami ne zmorejo. Ko odpovedo sami in jim hrbet obrne tudi bog, jim preostane le še vera v marketingarje. Slepa vera! Kajti, če tako svetujejo, kot nastopajo v javnosti, potem jih k donosnim pogodbam lahko spravijo le hud obup, nesamozavest in stiska politikov. In potem ni čudno, da onkraj samodejnih in samoraslih kreacij in talentov praviloma ni nobenega velikega obrata. Pred kratkim je eden takih strokovnjakov, ki se je na začetku devetdesetih proslavil z izjavo, da za milijon (ne spomnim se ali dolarjev ali mark) spravi vsako parlamentarno stranko do zmage, in takoj potem na volitvah 1992 favorizirano osamosvojiteljsko stranko popeljal v grd poraz, na televiziji modroval, da je on že na pomlad vedel, da bo Trump zmagal. K tako suvereni »napovedi za nazaj« mu je močno pomagalo dejstvo, izpričano v nastopu, da ne pozna ameriškega volilnega sistema. Reči še pred koncem strankarskih primarnih volitev, da bo zmagal Trump, potem ko je na nacionalni ravni nagovorila Clintonova kar tri milijone volivcev več kot zmagovalec Trump, ki je zmago sestavil z minimalnimi prednostmi v odprtih državah, je neumnost brez primere.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Dva leva
V teh dneh mi radijski program, ki ga navadno poslušam med vožnjo z avtomobilom, polnijo različni pogovori o bogu, božjem sinu, odrešeniku, veri, obstoju. Neka gospa je ondan v kontaktni oddaji vzneseno vzkliknila: »Bog obstaja! Zagotovo. Zato je treba verovati.« No, tega ne razumem čisto. In tudi ne vem, kaj bi k temu porekel stari Pascal. A vedno se mi porajajo heretične misli, da če bog obstaja, ni treba verovati in ni treba verjeti. Obstoj boga odpravlja potrebo po veri. Vera je za dvomljivce. Kajti vera predpostavlja verjetnost oziroma možnost, da boga ni. Je zgolj nekakšna zavarovalna polica za primer, če vendarle je.
-
16. 12. 2016 | Mladina 50 | Dva leva
»Kazalo je (leta 2013, op. a.), da je prihod trojke, sestavljene iz predstavnikov Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, neizogiben. A trojke v Slovenijo ni bilo. Dokument, ki smo ga pridobili, morda odgovarja na vprašanje, zakaj ne. Razkriva tudi, da je dal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec enemu od državnih organov oziroma institucij letos izjavo, v kateri je poudaril, da se je Slovenija pred trojko rešila le zaradi ene stvari – 1,5 milijarde evrov vredne zadolžitve v ameriškem finančnem skladu Pacific Investment Management Company (Pimco). (...) To je mogoče razumeti kot priznanje, da ni bila Slovenija tista, ki je našla Pimco, ampak je bilo obratno.« — Delo Ozadja razkriva klavrno podobo slovenske suverenosti (12. 12. 2016)
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Dva leva
Po avstrijskih volitvah si je marsikdo oddahnil. Ne le v Avstriji, ki je ohranila svoj obraz, ampak tudi tisti zunaj nje, ki so se bali, da bi se desni populizem začel valiti in širiti kot snežna kepa po Evropi. Potrdilo pa se je tudi, da tisti, ki so napovedovali, da bo Trumpov uspeh v ZDA vplival na evropsko volilno razpoloženje, ne premorejo prav veliko talenta za politično analizo. Ne razumejo, da vse, kar časovno in morda ikonografsko sovpada, ni tudi že v vzročno-posledični povezavi. Nestrpni populizem se nedvomno širi po Evropi, a ne išče navdiha v ZDA. Navdihuje se iz lastne agende. Če bi kulminirala kriza z begunci, kot je pred letom in več, bi verjetno tudi Hofer lahko več prestrašenih volivcev pripeljal na volišča. Tako pa se je po prvi, tesni, a razveljavljeni zmagi Van der Bellna dodatno aktiviralo ne le levoliberalno, svetovljansko, ampak tudi osveščeno zmerno konservativno volilno telo. Podprli so ga namreč tudi nekateri izpostavljeni politiki ljudske stranke – ÖVP, kar je razburilo del tradicionalnih volivcev. In kar je prijetno presenečenje, v drugem krogu je razlika v politično in vrednotno razcepljeni Avstriji narasla na razkošnih 7,6 % glasov. A kljub tej zmagi sta Avstriji še vedno dve. Ena v »lodnu«, lovskem slogu oblačenja in razmišljanja, druga svetovljanska. Če pogledate volilni zemljevid, vidite, da je pravzaprav podobno kot v ZDA, in še bolj, kot je v Sloveniji. Volilno preferenco določa rez urbano : ruralno. Štajerska je lovska, a mesto Gradec liberalen. Koroška je še bolj lovska, a Celovec odprt. Podobno je z drugimi večjimi mesti. In seveda najbolj izrazito je Van der Bellen zmagal na svetovljanskem Dunaju. Velika zmaga. In to kljub temu, da nasproti desnega populista Hoferja ni stal levi populist, ampak resen, lakoničen politik. Ki ni prilagajal svojega besednjaka in agende razmeram in potrebam domnevne večine volivcev, ampak je jasno izrazil naklonjenost beguncem, ki so dobrodošli; etničnim, socialnim in slogovnim manjšinam, ki bogatijo družbo (novi predsednik je denimo eksplicitno za istospolne poroke in pravice istospolnih parov do posvojitve otrok), je za »drago« državo blaginje in solidarnosti. In je kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega zmagal. V Ameriki so demokrati nasproti populističnemu prostaku Trumpu postavili hiperpragmatično in preračunljivo Clintonovo, pa so vseeno dobili zaušnico.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Dva leva
Spet se uresničuje banalna krilatica, da je vsaka, tudi najslabša stvar za nekaj dobra. Tako je izvolitev prostaka Trumpa prvič proizvedla zadržanost in hladno vljudnost tudi pri najbolj slepih evropskih sledilcih in zaveznicah ZDA, kot sta Nemčija in Velika Britanija. Nemčija zaradi zgodovinskega dolga, Britanija zaradi zgodovinskega zavezništva, nista nikoli pred tem izražali kritik, kakršno si je denimo vsake toliko privoščila Francija. Tokrat pa so diplomatsko zadržani, hladni in komaj vljudni v čestitkah tudi tradicionalno najbolj zvesti sledilci. Takšni niso zgolj populistični, demagoški in nestrpni gromovniki, kakršen je Orban, Le Penova, nizozemski skrajni desničar Geert Wilders, voditeljica Alternative za Nemčijo (AFD) Frauke Petry. Predstavniki Pegide pišejo Trumpu, naj jim rezervira zaporniške celice za evropske politične voditelje ... V tej združbi političnih primitivcev so se znašli tudi predstavniki moje dežele. Zato me je resnično sram. Ne toliko zaradi stališč desnice.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Dva leva
Da je bodoča prva dama Združenih držav rojena v Sevnici, ni prav velika stvar. Ampak recimo, da so zaradi tega sevniški lokalci lahko zadovoljni ali celo ponosni. A za evforijo ni prostora. Doslej je kakšna patriotska sla ni obsedala. Svojega Trumpa je menda enkrat pripeljala za tri ure na Bled. Ampak v redu. Ljudje imajo navado, da se, kolikor je le mogoče, prilepijo na podobo kakšne znane, uspešne, slavne osebe. Tako so se javljali domnevni davni ljubimci in ljudje, ki bodočo prvo damo poznajo iz prve roke. Med vsemi zapisi, izjavami je najbolj odbita tista, v kateri mladostna prijateljica računa, da bo Melanija očistila Belo hišo kiča in dvignila raven dizajna. Kdo? Melania? Trumpova Melania? Če komu ni jasno, v kakšnem estetskem okolju živi in očitno tudi tvorno sodeluje v oblikovanju, naj pogugla Trumpova domovanja. Recimo zasebni penthouse v Trump Towru. Česa tako kičastega, bizarnega ne najdete niti pri ruskih tajkunih ali srbskih zvezdah turbofolka. In naša bodoča prva dama živi kar najbolj dobesedno v zlati kletki. Je dekorativni element Trumpove parade kiča. No, nič ni videti, da bi ob tem trpela.
