Vlado Miheljak
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Dva leva
Američani so se odločili. Izvolili so predsednika. Zase in za ves svet. Sedaj lahko, kot smo napovedali pred štirinajstimi dnevi, v svojem slogu zabrusi, da ni premagal samo Clintonove in demokratov, ampak tudi izrazito pristranske in navijaške medije. In še zlasti lastno stranko. Resnični velik poraženec niso demokrati, ampak republikanci, vrh stranke, establišment, ki je Trumpu obrnil hrbet. O.K., izbira je bila selektivna. Struktura vzporednih volitev kaže, da je Trump zmagal med belimi moškimi in belimi poročenimi ženskami, med tistimi, ki so manj izobraženi, starejši, živijo v ruralnih okoljih in hkrati zaslužijo nadpovprečno. A vendar, je to dovolj za pojasnitev formule zmage? Je res tako enostavno? V čem so tokrat zatajile ankete? Vprašanje je, če sploh v čem. Namreč, primerjava struktur volilnega telesa v predvolilnih anketah in vzporednih volitvah so pokazale, da je prišlo do opazne razlike v deležu visoko izobraženih v potencialnem in realnem volilnem telesu Trumpa. Kar lahko pojasnimo z učinkom, znanim z evropskih volišč, na katerega sem prejšnji teden opozoril. Namreč da izobraženi praviloma zatajijo privlačnost in svojo volilno izbiro populistov, primitivnih, vulgarnih kandidatov. A jih na koncu vseeno volijo. Učinek poznajo Avstrijci v času Haiderja, Francozi v času Le Pena. Drugo pa je, da so bile ankete preveč površno brane in interpretirane. Zadnjih štirinajst dni so nakazale možen trend spremembe razmerij. In t. i. tracking polli, drsne ankete, so zadnjih nekaj dni jasno nakazovale trend, ki je na koncu pripeljal do Trumpove prednosti. Niso torej zatajile ankete, ampak interpretacije.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Dva leva
Ameriška nacija je menda razklana. No, to ni nekaj novega. Tudi pred drugim mandatom G. W. Busha je bila. A nikoli doslej niso bili ameriški volivci tako negativno nastrojeni – do kandidatke/kandidata lastne stranke. Demokrati do Clintonove, republikanci do Trumpa. No, na koncu bodo, ob verjetno rekordno nizki udeležbi, volivci izbirali nepriljubljenega kandidata lastne stranke. Tudi zato so (poleg razlogov specifike ameriškega volilnega sistema) volitve še vedno popolnoma odprte ne glede na navidez enoznačne napovedi, ki sledijo iz javnomnenjskih sondaž. Projekcije volilnih izidov so v zgodovini merjenj že doživele veliko totalnih pogrebov. Ne le v pionirskih časih merjenja, ko je Literary Digest v poštni anketi na mega vzorcu 10 milijonov naslovov (in dobil 2,4 milijona povratnih odgovorov) na volitvah leta 1936 napovedal zmago republikanca Alfreda Landona, dejansko pa je kar s 24,3-odstotno prednostjo (in 523 proti 8 elektorskim glasovom) zmagal Franklin Roosevelt. Odgovor, zakaj flop, je bil enostaven. Mega vzorec ni bil reprezentativen. A tudi kasneje, ko je bila metodologija merjenja in vzorčenja dodelana, je bilo tako v Ameriki kot Evropi nekaj hudih flopov.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Dva leva
»Dobili bomo tretjo svetovno vojno, če bomo poslušali Hillary Clinton ... Ne bojuješ se več le proti Siriji, ampak proti Siriji, Rusiji in Iranu, drži? ... Rusija je jedrska država, a država, kjer jedrske bombe delujejo v nasprotju z drugimi državami, ki samo govorijo.« — Donald Trump nima najboljšega mnenja o protikandidatki
-
21. 10. 2016 | Mladina 42 | Dva leva
Prizori iz zakonskega življenja
Pri nas smo v zelo podobnem položaju. Medtem ko se kot hudič križa bojimo Janše in njegove morebitne vrnitve na oblast, spregledamo, da ne le Cerar in SMC, ampak celotna koalicija deluje proti temeljnim načelom socialne države in solidarnosti. Torej proti postulatom, na katerih se je na zadnjih volitvah oblikovala zmagovita formula, ki jo je pripeljala na oblast. Sprenevedanje, ki je udarilo na plano ob aktualiziranju in tematiziranju revščine in celo lakote otrok, je nekaj, kar je razgalilo koalicijo. Ne samo SMC, ampak tudi SD. Socialdemokrate, ki potrebujejo statistične izkaze in bilance ter birokratske rituale, da zaženejo učinkovito akcijo za zagotavljanje subvencioniranja prehrane učencem v osnovnih šolah, bi v normalnih razmerah, ko ne bi bilo volilno vedenje pogojeno s strahom pred nekom, volivci preprosto izpljunili. Kakšne dodatne argumente še potrebuje SD, da odigra svojo socialdemokratsko parlamentarno in koalicijsko vlogo, če vemo, da v Sloveniji živi 54.000 otrok v družinah, ki imajo dohodek na družinskega člana nižji od 360 evrov?
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Dva leva
Dolgo sem bil prepričan, da je takšen slog širjenja božje zapovedi rezerviran za karikirane fundamentaliste verskih ločin. A pred časom so se začele znotraj občestva slovenske RKC oblikovati pro-life iniciative. Nič hudega, dokler je molitev za življenje in proti splavu ter nasploh soočanje s postavo in učenjem svoje cerkve ali intimni obred ali interno srečevanje in izmenjava vrednot znotraj skupnosti. A ko stopijo v javnost, imajo apeli drugačen pomen. Zavzemanje prostora pred bolnico, na katero hodijo ženske reševat številne ginekološke težave ter opravljat splave, pa je do konca sprevrženo.
-
7. 10. 2016 | Mladina 40 | Dva leva
»Predsednik Demokratične republike Kongo Joseph Kabila je sporočil, da bodo prestavili volitve, saj se mora država bolje pripraviti.«
— Predsednik Kabila ve, da ne gre zaupati nepripravljenim volivcem (MMC TVS, 4. 12. 2014) -
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Dva leva
Vam ime Joseph G. Garrett kaj pove? Če ne, si morate priklicati v spomin leto 2001 in čas, ko so nas na veliko porivali v Nato. In kakor so nekateri naivno verjeli, da si kupujemo vstopnico za klub varnih, so tisti, ki so nam prigovarjali, naj vstopimo, v novih članicah videli predvsem trg za vojaško (pretežno ameriško) orožje in opremo. Zato sem takrat (leta 2001) zapisal, da po padcu berlinskega zidu Nato ni več več zgolj nedoločena, vojaška North Atlantic Treaty Organisation, ampak predvsem North Atlantic Trade Organisation. In zato je bil pomemben kriterij pripravljenosti za vstop pripravljenost dvigniti vojaški proračun. Ameriška stran, ki je imela (in ima) v zvezi ključno in zadnjo besedo, je pripravljenost takrat ocenjevala na podlagi t. i. Garrettove študije, ki je ugotavljala vrzeli v usposobljenosti in (predvsem) opremi Slovenske vojske. Pristop ameriškega patrona vojaške zveze ne bi bil nič kaj neobičajen, če ne bi neposredno po opravljenem ključnem nadzornem obisku strokovne delegacije ameriškega obrambnega ministrstva in ameriškega poveljstva za Evropo, ki je pripravljenost Slovenske vojske ocenjeval na podlagi primerjave napredka z ugotovitvami omenjene študije, na vrata obrambnega ministrstva potrkal Joseph G. Garrett. Da, tisti general Garrett, ki je v študiji ugotavljal, kaj Slovenski vojski manjka, je samo nekaj mesecev kasneje kot aktivni upokojenec prišel ponujat asortiment manjkajoče opreme. Bilo je precej ponižujoče, saj ga je moral sprejeti obrambni in vojaški vrh. No, krivda ni (samo) pri njih, ampak v takratnem slovenskem političnem razredu, ki je skoraj v celoti in soglasno ugotovil, da za Nato ni alternative. A ne samo politični razred, tudi mediji v pristopni evforiji v glavnem niso kritizirali obiska. In pričakovano, tudi nacionalna televizija nespodobnega obiska ni problematizirala.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Dva leva
»Kot je danes poročal časnik Delo, bi moralo 22 vojakov na Baltik odpotovati že pred dobrim tednom dni, a na dan odhoda ni bilo avtobusa, ki bi vojake prepeljal na brniško letališče. Je pa v ponedeljek na sever Evrope z Brnika odletela skupina devetih vojakov. Predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Žan Mahnič (SDS) je že napovedal, da bo o tem zapletu danes razpravljal omenjeni odbor.«
— Mladi Janšev demokrat ne ve, da za odhod na napačno mesto, z napačnim motivom nikoli ni prepozno (STA, 13. 9. 2016) -
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Dva leva
Zadnjo domislico Janševe SDS, da bo tožila državo zaradi slabega izida na volitvah, večina komentatorjev ocenjuje kot šalo, kot slabo, kot absurdno šalo. Šala? Že mogoče, da je šala. A z njo mislijo smrtno resno. In tu je problem. Ne problem države, ne problem davkoplačevalskega denarja, ki ga seveda ne morejo in ne bodo dobili, ampak problem same mentalne kondicije in urejenosti stranke in njenega voditelja. Ni treba posebej dokazovati, da ni verjetno, da bi se napovedane tožbe mimo gospodarja spontano domislil kakšen preveč razposajen, norčav ali knjigovodsko očaran strankin aparatčik. Te svobode v SDS ni. Ves domet genialnosti stranke ustreza dometu JJ in ves domet norosti tudi. In tu gre evidentno za politično norost. Kot se zdi, je SDS v nekakšni terminalni fazi. Kar ne pomeni, da bo kar čez noč odmrla, ampak da bo z manjšimi vzponi in ponovnimi padci počasi, a zanesljivo lezla na smetišče slovenske politične zgodovine. V SDS, v nasprotju s precej pogostim prepričanjem komentatorjev, ni zares dogajanja, refleksije, ki bi skušala prekiniti vse bolj deliriantno in suicidalno ritualno prakso. Izstopi, ki so se v zadnjem času zgodili – v resnici jih sploh ni tako veliko, kot se v medijih skuša prikazati –, niso izstopi iz protesta proti norosti, ampak zgolj proti neustreznemu lastnemu položaju kritikov v stranki. Denimo, Čuš, ki je glasno odstopil, ni oporekal strankine dejavnosti na ključnih vsebinskih pozicijah in iracionalnih, nekorektnih, nestrpnih metod. Kako tudi bi, saj je po vrednotah in po dejavnosti pozicioniran desno od dominantne (tj. Janševe) linije SDS. Zato je bilo toliko bolj nelogično, pravzaprav politično in moralno perverzno, da je Združena levica s Čušem združila moči v interpelaciji zoper ministra Gašperšiča. Ne zaradi vsebine interpelacije, ampak zaradi nespodobne ad hoc koalicije, ki reducira politični boj na hiperpragmatično usmerjenost k doseganju ciljev. S tem dejanjem se je žal tudi ZL vpisala v klub osamosvojenega in odtujenega političnega razreda, ki meni, da je za doseganje (političnih) ciljev vse možno in vse dopustno.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Dva leva
Najnovejša Omerzova odkritja ali »odkritja« mreže sodelavcev Udbe (poleg Türka, zaradi katerega je najverjetneje seznam nastal) niso ne prva ne zadnja, ki v poletnih sopari polnijo medijski prostor. Ena prvih takih bombic je bila v začetku devetdesetih let. Takrat so lansirali kar razkošen, a skrbno izbran seznam domnevnih sodelavcev iz vrst novinarjev, iz česar se je dalo rekonstruirati, iz katere kovačnice prihajajo seznami. Med novinarji je zavladalo nelagodje in delno celo panika. Takrat sem jih rahlo cinično miril: »Brez panike. Če že ne veste za leta nazaj, kaj ste počeli, zagotovo veste, česa neetičnega in nedostojnega niste počeli.« No, spisovanje, anonimno ali podpisano, je doživelo popoln suspenz s knjigo še enega uglednega zgodovinarja in raziskovalca, Romana Leljaka. Leljak je naredil temeljit seznam, na katerem so se znašli tudi pošteni špiclji; torej tisti, ki spadajo v kaplarjev zaupni krog, zaradi česar je nastal simpatični prepir med Leljakom in poglavarjem desnice.
-
26. 8. 2016 | Mladina 34 | Dva leva
Zgodovina civilizacije je zgodovina trgovanja z ljudmi. Le redko je bila v ozadju trgovine plemenita namera kupcev. Denimo v času nacionalsocializma so po različnih diplomatskih in drugih trgovskih poteh kupovali in reševali Jude, ki so bili dovolj pomembni ali dovolj bogati, da se je kdo za njih zavzel. Sedemdeset let in več kasneje Evropa spet trguje z nesrečo ljudi. In ne kupuje svobode dejanskih beguncev, ampak Turčiji plačuje, da se »nadlogi« beguncev izogne.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Dva leva
Če v osemdesetih letih niste vedeli in slišali za Trate, potem ste bili ali prestari, ali premladi, ali pa ste svojo mladost preprosto preskočili. A če ste v osemdesetih letih brali Mladino, vam ni ušlo, da je bil nekje na zgornjem robu Slovenskih goric, ob meji z Avstrijo, v izrazito ruralnem okolju Mladinski in rock klub Trate, hiperaktivni center hiperurbane kulture. Klub, kot svojevrsten subkulturni spomenik, ki je bil lociran v prostoru ob krasni secesijski stavbi velikega mlina, ki so ga za potrebe nadaljnjega propadanja menda kupili neki ruski investitorji, so medtem dobesedno odstranili oz. porušili. Dogajanje je bilo v veliki meri povezano z najbolj znanim alter bendom med severovzhodnimi plemeni v tistem času – Centrom za dehumanizacijo oziroma njegovim spiritusom movensom Dušanom Hedlom. V kopici albumov ima eden od njih pomenljiv naslov Pokozlane Trate. CZD je kot kulturni fenomen svojega časa dobil leta 1987 prestižno alternativno nagrado – zlato ptico. Kulturni antropolog Rajko Muršič pa je fenomenu časa in prostora posvetil obsežno monografsko študijo Trate vaše in naše mladosti.
-
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Dva leva
Turška policija je le nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami s solzivcem in vodnim topom vdrla na sedež medijske skupine Koza-Ipek, kritične do vlade ...
Policijsko akcijo, med katero so policisti v zgradbo vdrli s pomočjo motorne žage, sta v živo prenašali televiziji iz medijske skupine Bugun in Kanalturk …
Na televizijskih posnetkih je videti poslanca CHP Mahmuta Tanala in Tarika Torosa, kako se pogajata s policijski načelniki, ki so poskušali prekiniti prenos v živo. »Dragi gledalci, ne bodite presenečeni, če boste v naslednjih minutah videli policiste v našem studiu,« je dejal Toros.
— Turška opozicija pozablja, da se je Erdogan na vojaški puč začel pripravljati že dovolj zgodaj(STA, 28. 10. 2015) -
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Dva leva
»Nisem proti vsem vojnam. Sem proti neumnim vojnam.«
— Odhajajoči 44. predsednik ZDA Barack Obama mara samo bistre vojne -
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Dva leva
—Papež o poganskem Trumpu
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Dva leva
»V Evropi se na veliko govori o hrvaški Istri in mestu Rovinj kot swingerskem raju. Tam je ob znani swingerski plaži Punta Križa tudi klub Anaconda, ki je namenjen partnerjem iz cele Evrope. … Dejstvo je, da swinganje postaja svojevrstna družbena kultura, ki podreja vsa moralna načela.«
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Dva leva
Je s SMC hudo? Ne, huje je. Dve leti od ustanovitve SMC so stranki spodleteli notranja politika, zunanja politika, kadrovska politika, koalicijsko usklajevanje in vodenje. Preostalo je v redu. Kaj je to preostalo, če sploh kaj, pa je veliko vprašanje. Prestar sem, da bi si privoščil naivno vero v novotarije, in zato tudi nisem imel prevelikih pričakovanj s stranko, katere resnično velika zasluga je, da je ustavila pohod Janeza Janše. Pravzaprav si je v tem na moč podobna z Jankovićevo PS. Stranka enega mandata? Ne vem. Stranka bo morda preživela in se nekako »pretihotapila« v naslednji parlament, a to ne bo nikoli več velika stranka.
-
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Dva leva
— Predsednik državnega zbora Brglez je v Kopru odkril dobro organizirano celico Isisa
-
1. 7. 2016 | Mladina 26 | Dva leva
Kdaj postanemo druga Islandija?
Krilatica, da bo samostojna Slovenija druga Švica, se po 25 letih ni uresničila. Še dobro. Švicarska država in švicarski način življenja slovenskemu sleherniku nista pisana na kožo. Države visoke stopnje solidarnosti, socialne regulacije in tudi intervencionizma so bližje našim hotenjem in potrebam. Sedaj, ko je Islandija postala nogometni David, ki je osramotil nogometno velesilo Anglijo, bi se morda lahko vprašali, kako so se Islandci lotili reševanja hude finančne in dolžniške krize ter v rekordnem času postavili državo na zdrave temelje. Kako so premagali finančne krvosese, ki so izhajali predvsem iz britanskih bančnih krogov? Prav zato je bila nogometna zmaga še toliko slajša.
-
24. 6. 2016 | Mladina 25 | Dva leva
Če bi izjemno plodoviti poljski aforist Stanisław Jerzy Lec preživel komunizem (umrl je že leta 1966, star komaj 57 let), bi gotovo moral revidirati številne svoje družbene in politične diagnoze in krilatice. Denimo tisto, znano iz šestdesetih let: »Sezam odpri se – ven hočem.« Ta aforizem je v času njegovega življenja in tudi kasneje predstavljal zaščitni znak upora proti fizični in mentalni zaprtosti vzhodnoevropskih komunističnih režimov.
-
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Dva leva
No, toliko smo se v letih po osamosvojitvi že naučili, da lahko povzamemo, da politični norosti ni nikoli dna. Roba. Vedno je mogoče iti še nižje, še globlje, še dlje. To iz tedna v teden dokazuje Janez Janša. Ko se ti že zdi, da je resnično prišel do samega roba, se izkaže, da roba ni, da je to napačna predpostavka, kot so včasih napačno predpostavljali, da ima Zemlja rob. Da je nekje na horizontu konec sveta. A politična norost je okrogla, kot Zemlja.
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 | Dva leva
V teh dneh se po časopisih sprašujejo, kakšno državo hočemo. Danes, jutri, pojutrišnjem. Zahtevno vprašanje. Morda bi se za začetek raje vprašali, kakšne države nočemo. Saj tudi to vprašanje ni preprosto in bi bil pri splošnem spraševanju seznam želja zelo dolg. Država naj ne bi bila stvar želje, ampak stvar praktične potrebe. Zato projicirati v državo več, kot ti ta lahko da, ni modro. Neizogibno vodi v razočaranje. Še pred osamosvojitvijo se mi je zdelo, da bodo ključni problem mlade države, če bo osamosvojitev izpeljana, nerealne predstave, nerealna pričakovanja in projekcije. V zadnjih predosamosvojitvenih letih se je v abstraktno formacijo države preprosto investiralo preveč osebnih in intimnih pričakovanj. Na trenutke se je zdelo, da je država nekakšen freudovski nevrotski simptom, ki naj omogoči nadomestno zadovoljevanje nezavedne želje z namenom potencialne redukcije napetosti. Država kot nadomestna tvorba je rezultat premestitev in zgostitev v (nerealno) predstavo in podobo. Zato sledijo razočaranja. A to je svojevrsten paradoks. Antipolitični sentiment je izenačil politiko in državo. Namesto da bi se nam priskutila konkretna politika, konkretni politiki, politične prakse, se nam je priskutila država.
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Dva leva
Tako, sedaj pa ni več nobenega slepomišenja. Rokavica je vržena. Človekovi svobodi in človekovemu dostojanstvu. Kot da nismo doživeli razsvetljenstva in rojstva subjekta. Kot da nismo doživeli družbene in državne sekularizacije. Kot da nismo v letu 2016. Ali pa ravno zato? Ker smo v letu 2016. Kajti gibanje proti človekovi svobodi in dostojanstvu ni lokalna domislica naših desničarjev in slovenske RKC, ampak trend, ki ga zaznavamo od Poljske do Hrvaške. In malo verjetno je bilo, da se ne bi pojavilo tudi pri nas. No, to ne pomeni, da ima pri nas Primc teme, kot so ga v kritični javnosti krstili, takšne perspektive kot podobni hujskači na Poljskem, Madžarskem, Hrvaškem … A izključiti v celoti tega ne moremo. V nasprotju z nekaterimi drugimi srednjeevropskimi novimi demokracijami ima liberalna Slovenija še vedno trdno večino pri nekaterih ključnih vprašanjih družbe in države. Tako je pri nas v javnem mnenju še vedno samoumevno sekularizirano šolstvo, brez verouka in križa v razredih, brez prstnih odtisov cerkve, duhovščine. Že v sosednji Hrvaški je čisto drugače. Tam v šolskih zbornicah sedijo kateheti. In njihov prikriti (ali pa sploh ne) kurikularni cilj je nova evangelizacija mladeži. Tudi najnovejša ofenziva protisplavne kampanje nima opore v slovenski javnosti. Prve sondaže po dolgem času so pokazale, da se glede tega ni nič zgodilo; spremenilo. Velika večina je proti omejevanju pravice do regulacije rojstev in proti uvajanju verouka v šole.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Dva leva
»Odbora za izobraževanje in za obrambo sta na skupni seji na zahtevo SDS obravnavala vključevanje slovenske osamosvojitve v izobraževalne programe in splošen odnos do osamosvajanja. Velik del razprave se je vrtel okoli odpovedi predavanja Toneta Krkoviča na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika in šolskih vsebin, povezanih z osamosvojitvijo.
(…)V Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve so po besedah predsednika Aleša Hojsa preverili, ali je bila z odpovedjo kršena zakonodaja, in ugotovili, da je bila kršena šestkrat.
(…) Seje se je udeležil tudi ravnatelj Gimnazije Ledina Roman Vogrinc, ki je bil deležen kritik, ker šola organizira ekskurzijo v Bosno in Hercegovino, med katero si dijaki ogledajo prizorišča nekaterih bitk iz druge svetovne vojne in Jajce.«
— V državnem zboru so uprizorili taktično vajo odpravljanja avtonomije javne šole (STA, 24. 5. 2016) -
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Dva leva
Ne, nikakor! Zgodba o veleizdaji zaradi domnevne dopustitve odtujitve orožja teritorialne obrambe s strani JLA ni zgodba o Kučanu. Ni zgodba o belolasem škratu iz Murgel, ampak prej zgodba o belih miših. Je tragična zgodba o Janši in njegovih zvestih oprodah. Tragična? Komična? Slej ko prej tragikomična. A ko sem gledal tiskovno konferenco Janše, Bavčarja, Hojsa, se mi je resnično milo storilo. Zadnje čase me vedno izdajo čustva, ko gledam ljudi, ki so storilci in žrtve hkrati. Pravzaprav nisem vedel, kdo je večja žrtev. Ali Janša ali Bavčar. (Hojsa pač ne štejem za akterja, ampak za statista.)
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Dva leva
Ne samo politika, tudi vojna je lahko nadaljevanje nogometa z drugimi sredstvi. Kdor ne pozna žepne vojne med Hondurasom in Salvadorjem, ne ve nič o nogometu kot kulturnoantropološkem fenomenu. Vojna, ki je izbruhnila 14. julija 1969 zaradi nogometa, je bila tako strastna, da je v tistih meridianih zasenčila svetovni megadogodek – prve korake človeka po Luni, ki jih je naredil Armstrong 20. julija 1969.
-
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Dva leva
Saj poznate judovsko šalo o Etni? Leta 1942, v jeku druge svetovne vojne, se dva Juda pogovarjata in eden vpraša drugega, ali je slišal, da je Etna spet močno aktivna. Drugi mu nekoliko negotovo odgovori s protivprašanjem: Pa je to za nas Jude dobro ali slabo? Šala kot nalašč za razmislek o nacionalnem interesu. Ali obstaja? Kdo ga definira? Kaj ga definira?
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Dva leva
Prvi maj. Kako paradoksalno! Vse se je začelo v ZDA in zaradi ZDA. Ne le na simbolni, ampak na čisto konkretni ravni. Pač, v Chicagu so pred 130 leti (daljnega leta 1886) na trgu Haymarket uprizorili policijski pokol na delavskem zborovanju. Od takrat je postopoma skoraj povsod po svetu postal 1. maj uradni praznik dela. No, ne tudi v ZDA, kjer sicer imajo nekakšen nadomestek septembra, kar lahko razumemo približno tako, kot je materinski dan v krščanski Evropi (čeprav uvožen iz ZDA) nadomestek za praznik žena. Za 8. marec. Slab nadomestek. Materinska pravica namesto univerzalnih socialnih, družbenih in političnih pravic žensk. Sicer pa ves razviti svet praznuje 1. maj kot praznik dela (v Evropi samo na Danskem in na Nizozemskem ni uradni praznik).
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Dva leva
Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna, najbolj katastrofična; levica jih praviloma ne izpolni. In še. Ko v političnem besednjaku operiramo s pojmom desnica, jo lahko apliciramo tako na stanje volilnega telesa kot na stanje strank. Med desnimi strankami in desnimi volivci ni velikih neskladij. In sploh je jezik desnice univerzalen. Povsod govori podobno, izgleda podobno, misli podobno.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Dva leva
Največji problem nestrpnosti, rasističnih, seksističnih in drugih nesprejemljivih izpadov v Sloveniji je načelo »komu mar«. Pa naj gre za politiko ali šport. Tudi najhujši izpadi se v najboljšem primeru vrtijo nekaj dni v medijih, potem pa gredo v pozabo, ne da bi se karkoli rešilo. Tako je bilo tudi ob eni največjih sramot samostojne Slovenije, ob zavrnitvi šestih begunskih otrok brez staršev, ki so jih nameravali nastaniti v dijaškem domu v Kranju. Zadeva je bila brez konsekvenc pometena pod preprogo. V dijaškem domu imajo še najprej prazna ležišča, Kranj je obranil rasno čistost. Odgovorna resorna ministrica se je izognila jasni opredelitvi in kakršnemukoli ukrepu. Otroke pa so nastanili v manj primerno okolje. No, čisto brez posledic le ni šlo. Namreč, edina žrtev je Marko Jenšterle, ki so se mu po dolgih letih sodelovanja zahvalili za pisanje kolumne v Gorenjskem glasu. Namreč Jenšterle je jasno in glasno izražal drugačen kranjski pogled na mestno in nacionalno sramoto. Kar pa verjetno ni bilo po godu uredništvu, ki očitno sledi imperativu lokalne klime in politike. Morda pa bodo v skladu z novim kurzom etnično in nravstveno čiste uredniške politike začeli pisati kolumne poslanec Grims in drugi kranjski prvokategorni politiki. Poznavalci lokalne medijske scene pravijo, da to ni le možno, ampak celo zelo verjetno. Nič več pa ne bo pisal Jenšterle, ki upravičeno velja za neformalnega kulturnega atašeja Slovenije in promotorja medkulturnega dialoga. Svoje izjemno poznavanje in povezanost z latinsko- in mezoameriško kulturo je izpričal tudi v nedavno objavljeni zbirkih intervjujev, ki jih je v zadnjih tridesetih letih opravil z resnično največjimi sodobniki latinskoameriške kulturne scene.
