Vlado Miheljak
-
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Dva leva
Turška policija je le nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami s solzivcem in vodnim topom vdrla na sedež medijske skupine Koza-Ipek, kritične do vlade ...
Policijsko akcijo, med katero so policisti v zgradbo vdrli s pomočjo motorne žage, sta v živo prenašali televiziji iz medijske skupine Bugun in Kanalturk …
Na televizijskih posnetkih je videti poslanca CHP Mahmuta Tanala in Tarika Torosa, kako se pogajata s policijski načelniki, ki so poskušali prekiniti prenos v živo. »Dragi gledalci, ne bodite presenečeni, če boste v naslednjih minutah videli policiste v našem studiu,« je dejal Toros.
— Turška opozicija pozablja, da se je Erdogan na vojaški puč začel pripravljati že dovolj zgodaj(STA, 28. 10. 2015) -
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Dva leva
»Nisem proti vsem vojnam. Sem proti neumnim vojnam.«
— Odhajajoči 44. predsednik ZDA Barack Obama mara samo bistre vojne -
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Dva leva
—Papež o poganskem Trumpu
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Dva leva
»V Evropi se na veliko govori o hrvaški Istri in mestu Rovinj kot swingerskem raju. Tam je ob znani swingerski plaži Punta Križa tudi klub Anaconda, ki je namenjen partnerjem iz cele Evrope. … Dejstvo je, da swinganje postaja svojevrstna družbena kultura, ki podreja vsa moralna načela.«
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Dva leva
Je s SMC hudo? Ne, huje je. Dve leti od ustanovitve SMC so stranki spodleteli notranja politika, zunanja politika, kadrovska politika, koalicijsko usklajevanje in vodenje. Preostalo je v redu. Kaj je to preostalo, če sploh kaj, pa je veliko vprašanje. Prestar sem, da bi si privoščil naivno vero v novotarije, in zato tudi nisem imel prevelikih pričakovanj s stranko, katere resnično velika zasluga je, da je ustavila pohod Janeza Janše. Pravzaprav si je v tem na moč podobna z Jankovićevo PS. Stranka enega mandata? Ne vem. Stranka bo morda preživela in se nekako »pretihotapila« v naslednji parlament, a to ne bo nikoli več velika stranka.
-
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Dva leva
— Predsednik državnega zbora Brglez je v Kopru odkril dobro organizirano celico Isisa
-
1. 7. 2016 | Mladina 26 | Dva leva
Kdaj postanemo druga Islandija?
Krilatica, da bo samostojna Slovenija druga Švica, se po 25 letih ni uresničila. Še dobro. Švicarska država in švicarski način življenja slovenskemu sleherniku nista pisana na kožo. Države visoke stopnje solidarnosti, socialne regulacije in tudi intervencionizma so bližje našim hotenjem in potrebam. Sedaj, ko je Islandija postala nogometni David, ki je osramotil nogometno velesilo Anglijo, bi se morda lahko vprašali, kako so se Islandci lotili reševanja hude finančne in dolžniške krize ter v rekordnem času postavili državo na zdrave temelje. Kako so premagali finančne krvosese, ki so izhajali predvsem iz britanskih bančnih krogov? Prav zato je bila nogometna zmaga še toliko slajša.
-
24. 6. 2016 | Mladina 25 | Dva leva
Če bi izjemno plodoviti poljski aforist Stanisław Jerzy Lec preživel komunizem (umrl je že leta 1966, star komaj 57 let), bi gotovo moral revidirati številne svoje družbene in politične diagnoze in krilatice. Denimo tisto, znano iz šestdesetih let: »Sezam odpri se – ven hočem.« Ta aforizem je v času njegovega življenja in tudi kasneje predstavljal zaščitni znak upora proti fizični in mentalni zaprtosti vzhodnoevropskih komunističnih režimov.
-
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Dva leva
No, toliko smo se v letih po osamosvojitvi že naučili, da lahko povzamemo, da politični norosti ni nikoli dna. Roba. Vedno je mogoče iti še nižje, še globlje, še dlje. To iz tedna v teden dokazuje Janez Janša. Ko se ti že zdi, da je resnično prišel do samega roba, se izkaže, da roba ni, da je to napačna predpostavka, kot so včasih napačno predpostavljali, da ima Zemlja rob. Da je nekje na horizontu konec sveta. A politična norost je okrogla, kot Zemlja.
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 | Dva leva
V teh dneh se po časopisih sprašujejo, kakšno državo hočemo. Danes, jutri, pojutrišnjem. Zahtevno vprašanje. Morda bi se za začetek raje vprašali, kakšne države nočemo. Saj tudi to vprašanje ni preprosto in bi bil pri splošnem spraševanju seznam želja zelo dolg. Država naj ne bi bila stvar želje, ampak stvar praktične potrebe. Zato projicirati v državo več, kot ti ta lahko da, ni modro. Neizogibno vodi v razočaranje. Še pred osamosvojitvijo se mi je zdelo, da bodo ključni problem mlade države, če bo osamosvojitev izpeljana, nerealne predstave, nerealna pričakovanja in projekcije. V zadnjih predosamosvojitvenih letih se je v abstraktno formacijo države preprosto investiralo preveč osebnih in intimnih pričakovanj. Na trenutke se je zdelo, da je država nekakšen freudovski nevrotski simptom, ki naj omogoči nadomestno zadovoljevanje nezavedne želje z namenom potencialne redukcije napetosti. Država kot nadomestna tvorba je rezultat premestitev in zgostitev v (nerealno) predstavo in podobo. Zato sledijo razočaranja. A to je svojevrsten paradoks. Antipolitični sentiment je izenačil politiko in državo. Namesto da bi se nam priskutila konkretna politika, konkretni politiki, politične prakse, se nam je priskutila država.
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Dva leva
Tako, sedaj pa ni več nobenega slepomišenja. Rokavica je vržena. Človekovi svobodi in človekovemu dostojanstvu. Kot da nismo doživeli razsvetljenstva in rojstva subjekta. Kot da nismo doživeli družbene in državne sekularizacije. Kot da nismo v letu 2016. Ali pa ravno zato? Ker smo v letu 2016. Kajti gibanje proti človekovi svobodi in dostojanstvu ni lokalna domislica naših desničarjev in slovenske RKC, ampak trend, ki ga zaznavamo od Poljske do Hrvaške. In malo verjetno je bilo, da se ne bi pojavilo tudi pri nas. No, to ne pomeni, da ima pri nas Primc teme, kot so ga v kritični javnosti krstili, takšne perspektive kot podobni hujskači na Poljskem, Madžarskem, Hrvaškem … A izključiti v celoti tega ne moremo. V nasprotju z nekaterimi drugimi srednjeevropskimi novimi demokracijami ima liberalna Slovenija še vedno trdno večino pri nekaterih ključnih vprašanjih družbe in države. Tako je pri nas v javnem mnenju še vedno samoumevno sekularizirano šolstvo, brez verouka in križa v razredih, brez prstnih odtisov cerkve, duhovščine. Že v sosednji Hrvaški je čisto drugače. Tam v šolskih zbornicah sedijo kateheti. In njihov prikriti (ali pa sploh ne) kurikularni cilj je nova evangelizacija mladeži. Tudi najnovejša ofenziva protisplavne kampanje nima opore v slovenski javnosti. Prve sondaže po dolgem času so pokazale, da se glede tega ni nič zgodilo; spremenilo. Velika večina je proti omejevanju pravice do regulacije rojstev in proti uvajanju verouka v šole.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Dva leva
»Odbora za izobraževanje in za obrambo sta na skupni seji na zahtevo SDS obravnavala vključevanje slovenske osamosvojitve v izobraževalne programe in splošen odnos do osamosvajanja. Velik del razprave se je vrtel okoli odpovedi predavanja Toneta Krkoviča na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika in šolskih vsebin, povezanih z osamosvojitvijo.
(…)V Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve so po besedah predsednika Aleša Hojsa preverili, ali je bila z odpovedjo kršena zakonodaja, in ugotovili, da je bila kršena šestkrat.
(…) Seje se je udeležil tudi ravnatelj Gimnazije Ledina Roman Vogrinc, ki je bil deležen kritik, ker šola organizira ekskurzijo v Bosno in Hercegovino, med katero si dijaki ogledajo prizorišča nekaterih bitk iz druge svetovne vojne in Jajce.«
— V državnem zboru so uprizorili taktično vajo odpravljanja avtonomije javne šole (STA, 24. 5. 2016) -
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Dva leva
Ne, nikakor! Zgodba o veleizdaji zaradi domnevne dopustitve odtujitve orožja teritorialne obrambe s strani JLA ni zgodba o Kučanu. Ni zgodba o belolasem škratu iz Murgel, ampak prej zgodba o belih miših. Je tragična zgodba o Janši in njegovih zvestih oprodah. Tragična? Komična? Slej ko prej tragikomična. A ko sem gledal tiskovno konferenco Janše, Bavčarja, Hojsa, se mi je resnično milo storilo. Zadnje čase me vedno izdajo čustva, ko gledam ljudi, ki so storilci in žrtve hkrati. Pravzaprav nisem vedel, kdo je večja žrtev. Ali Janša ali Bavčar. (Hojsa pač ne štejem za akterja, ampak za statista.)
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Dva leva
Ne samo politika, tudi vojna je lahko nadaljevanje nogometa z drugimi sredstvi. Kdor ne pozna žepne vojne med Hondurasom in Salvadorjem, ne ve nič o nogometu kot kulturnoantropološkem fenomenu. Vojna, ki je izbruhnila 14. julija 1969 zaradi nogometa, je bila tako strastna, da je v tistih meridianih zasenčila svetovni megadogodek – prve korake človeka po Luni, ki jih je naredil Armstrong 20. julija 1969.
-
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Dva leva
Saj poznate judovsko šalo o Etni? Leta 1942, v jeku druge svetovne vojne, se dva Juda pogovarjata in eden vpraša drugega, ali je slišal, da je Etna spet močno aktivna. Drugi mu nekoliko negotovo odgovori s protivprašanjem: Pa je to za nas Jude dobro ali slabo? Šala kot nalašč za razmislek o nacionalnem interesu. Ali obstaja? Kdo ga definira? Kaj ga definira?
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Dva leva
Prvi maj. Kako paradoksalno! Vse se je začelo v ZDA in zaradi ZDA. Ne le na simbolni, ampak na čisto konkretni ravni. Pač, v Chicagu so pred 130 leti (daljnega leta 1886) na trgu Haymarket uprizorili policijski pokol na delavskem zborovanju. Od takrat je postopoma skoraj povsod po svetu postal 1. maj uradni praznik dela. No, ne tudi v ZDA, kjer sicer imajo nekakšen nadomestek septembra, kar lahko razumemo približno tako, kot je materinski dan v krščanski Evropi (čeprav uvožen iz ZDA) nadomestek za praznik žena. Za 8. marec. Slab nadomestek. Materinska pravica namesto univerzalnih socialnih, družbenih in političnih pravic žensk. Sicer pa ves razviti svet praznuje 1. maj kot praznik dela (v Evropi samo na Danskem in na Nizozemskem ni uradni praznik).
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Dva leva
Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna, najbolj katastrofična; levica jih praviloma ne izpolni. In še. Ko v političnem besednjaku operiramo s pojmom desnica, jo lahko apliciramo tako na stanje volilnega telesa kot na stanje strank. Med desnimi strankami in desnimi volivci ni velikih neskladij. In sploh je jezik desnice univerzalen. Povsod govori podobno, izgleda podobno, misli podobno.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Dva leva
Največji problem nestrpnosti, rasističnih, seksističnih in drugih nesprejemljivih izpadov v Sloveniji je načelo »komu mar«. Pa naj gre za politiko ali šport. Tudi najhujši izpadi se v najboljšem primeru vrtijo nekaj dni v medijih, potem pa gredo v pozabo, ne da bi se karkoli rešilo. Tako je bilo tudi ob eni največjih sramot samostojne Slovenije, ob zavrnitvi šestih begunskih otrok brez staršev, ki so jih nameravali nastaniti v dijaškem domu v Kranju. Zadeva je bila brez konsekvenc pometena pod preprogo. V dijaškem domu imajo še najprej prazna ležišča, Kranj je obranil rasno čistost. Odgovorna resorna ministrica se je izognila jasni opredelitvi in kakršnemukoli ukrepu. Otroke pa so nastanili v manj primerno okolje. No, čisto brez posledic le ni šlo. Namreč, edina žrtev je Marko Jenšterle, ki so se mu po dolgih letih sodelovanja zahvalili za pisanje kolumne v Gorenjskem glasu. Namreč Jenšterle je jasno in glasno izražal drugačen kranjski pogled na mestno in nacionalno sramoto. Kar pa verjetno ni bilo po godu uredništvu, ki očitno sledi imperativu lokalne klime in politike. Morda pa bodo v skladu z novim kurzom etnično in nravstveno čiste uredniške politike začeli pisati kolumne poslanec Grims in drugi kranjski prvokategorni politiki. Poznavalci lokalne medijske scene pravijo, da to ni le možno, ampak celo zelo verjetno. Nič več pa ne bo pisal Jenšterle, ki upravičeno velja za neformalnega kulturnega atašeja Slovenije in promotorja medkulturnega dialoga. Svoje izjemno poznavanje in povezanost z latinsko- in mezoameriško kulturo je izpričal tudi v nedavno objavljeni zbirkih intervjujev, ki jih je v zadnjih tridesetih letih opravil z resnično največjimi sodobniki latinskoameriške kulturne scene.
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Dva leva
Si predstavljate, da bi kakšen begunec, ki bi zaprosil in dobil v Sloveniji politični azil, prostodušno izjavil o deželi gostiteljici, da se sicer privadiš, a da nima dobrega mnenja o Slovencih. »Dežela je lepa, folk pa zanič!« Če bi kaj takega slišali od kakšnega azilanta pred zadnjim avtobusarskim mitingom, se dolgo načrtovani napovedovani shod združene desnice ne bi končal tako klavrno (kakšnih dva tisoč najbolj gorečih vernikov), kot se je zadnji, ampak bi napolnili Trg republike vsaj tako kot so ga v času druge Janševe vlade vstajniki.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Dva leva
SDS nam dan za dnem lepo posreduje, kako je lahko tudi laž v funkciji resnice. Končne resnice. Pot k njej je tlakovana s številnimi lažmi. Drobnimi in debelimi. In, ni kaj. SDS je stranka kontinuitete. Kontinuitete laži. V tem so dosledni. No, ni vsak, ki laže, esdeesovec, je pa vsekakor preveč esdeesovcev lažnivcev. Oziroma so praviloma lažnivi tisti, ki javno nastopajo ali se oglašajo. O lažnivosti članov SDS sem v času prve Janševe vlade napisal dva daljša zapisa v Mladini in k svojim trditvam navedel natančne citate in podatke. Denimo, kako so Janša, Grims, Pukšič, Černač, Gorenak repetuirali iste debele laži o nizki povprečni udeležbi na referendumih v Švici in Evropski uniji (na referendumu o lizbonski pogodbi) ter na nadomestnih lokalnih volitvah v Ljubljani (na katerih je zmagala Vika Potočnik), da bi racionalizirali katastrofalno udeležbo na referendumu o pokrajinah junija 2008, ko je prišlo na volišča manj kot 11 % upravičencev.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Dva leva
Pred desetimi leti, 21. 3. 2006, je bil odposlan prvi tvit. Sprva zamišljeno družabno omrežje se je ekspanzivno širilo in danes menda tvita kar 320 milijonov ljudi, vsak dan pa naj bi razposlali 500 milijonov tvitov! Seveda je omrežje s takšnim epidemičnim širjenjem hitro preraslo okvir družabnega in zaradi novih kategorij uporabnikov postalo družbeno. Zato danes ni nikakršna blasfemija, če si predstavljamo, kako, denimo, papež v najmanjši sobici v razkošnih prostorih rimske svete stolice potrpežljivo (potrpežljivost je božja mast, kajne!) sedi na školjki in skuša premagati trdo stolico. Medtem pa s pametnega telefona urbi et orbi pošilja tvite z nabožno vsebino. Kdaj pa kdaj s kakšnim tvitom morda nagovori tudi boga. Na začetku osemdesetih let je Predin še lahko pel, da bog nima telefona, sedaj pa bi si težko privoščil, da ne bi tvital. Če ne tvita, ne obstaja. Bog namreč.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Dva leva
Zaradi pričakovanih silnih reakcij javnosti na zavržno dejanje 24 profesorjev kranjske gimnazije France Prešeren, profesorice nemščine in sociologije Arhove in njihove ravnateljice, kar ni osramotilo samo podpisnikov, ampak tudi šolo zvenečega imena, ter še bolj zaradi sprenevedanja resorne ministrice, kar je osramotilo ves šolski sistem in državo, so bili drugi sodelujoči po krivici spregledani. Na primer Mestna občina Kranj, ki je hotela ravnateljici dijaškega doma Nahtigalovi dati »instrukcije«, na kak način naj se reši nadloge (begunskih otrok). No, še huje pa je s Smučarsko zvezo Slovenije. Ta je sicer na prva poročila, da je tudi ona nasprotovala nastanitvi begunskih otrok, reagirala hitro in odločno: nihče nas ni nič vprašal, nič nismo izjavljali. Po poročanju Dnevnika sta menda aktivno nestrinjanje izrazila »zgolj« dva trenerja Državnega panožnega nordijskega centra v Kranju (ki pa seveda tudi spada pod SZS), v okviru katerega trenirajo mladi skakalci in nordijski kombinatorci. A ravno to zanikanje je razkrilo latentno držo smučarske zveze. Ne samo zaradi brezbrižnosti do aktivnosti dveh panožnih trenerjev, ki prihajata v stik z mladimi smučarji in sta kot taka odgovorna tudi za vzgojo, ampak še bolj zaradi zavzemanja nevtralne pozicije; zaradi »politike nevmešavanja«. Če se komu zdi, da pretiravam, naj poskusi izjavo prevesti v zelo relevantno primerjavo. Z Nemčijo, že pred, še zlasti pa po nacističnem prevzemu oblasti. Takrat so začeli ne samo splošni športni klubi, ampak tudi akademski sabljaški, lokostrelski, veslaški in drugi klubi nasprotovati včlanjevanju Judov. Kako bi danes razumeli, če bi v času nacizma nemška smučarska zveza sporočali javnosti: »Smučarska zveza Nemčije se do problema izključevanja Judov ne bo opredelila, saj je naše poslanstvo jasno. Skrbeti in vzgajati sedanje in nove šampione v vseh smučarskih panogah. Morda je kdo mnenja, da lahko zaradi izjemnih športnih uspehov, ki jih imamo, rešimo vse težave v državi. A žal ni tako.« Danes seveda takšno pasivno pristajanje razumemo kot kolaboracijo z zgodovinsko zavržnim gibanjem in režimom. V tej primerjavi ni prav nič pretiravanja. Enkrat so neprimerni Judje, drugič begunski otroci. Tretjič kdo drug. V splošni obrazec brezbrižnosti lahko po potrebi vstaviš katerokoli marginalno skupino.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Dva leva
Jeseni leta 1957 se je deveterica temnopoltih dijakinj in dijakov iz Little Rocka v Arkansasu v ZDA odločila, da preizkusi praktično veljavnost serije odločitev vrhovnega sodišča o dokončni odpravi vseh oblik rasne segregacije oziroma njene implicitne oblike, ki so jo še v celotni prvi polovici dvajsetega stoletja uveljavljali pod blagovno znamko Separate but equal. Namreč, šestnajstletni najstniki, ki se jih je kasneje prijel vzdevek Little Rock Nine, so se vpisali na gimnazijo in svojo namero, da bodo hodili v »belsko šolo« vzeli zares. Zato so izzvali veliko ogorčenje lokalne belske javnosti.
-
Na levici se prav radi zapletamo v »črkarske« pravde. Tako so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stranke (še zlasti LDS) kategorično, pravzaprav panično otepale stigme, da so leve. Konceptualno so najbrž imele prav, a nedvomno so rasle in se debelile na glasovih (samouvrščenih, samoidentificiranih) levih volivcev. Še več. Celo SMC, stranko »centra«, so izvolili (ti isti) levi volivci pred manj kot dvema letoma. Danes je drugače. Ne le, da se stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo, več ne otresajo stigme, da so leve, ampak ena drugi očitajo, da si oznako levica neupravičeno prilaščajo.
-
Tako, pa je šlo čez rob. Dogajanje se prav lepo ujema z Lorenzevim t. i. hidravličnim pojasnitvenim modelom izbruha agresivnega in destruktivnega vedenja. Predstavlja si ga kot kontinuirano kopičenje pare v vezni posodi, ki se v nekem kritičnem trenutku prelije. Sedaj je tak trenutek. Hudič je vzel šalo. Pa ne zgolj zato, ker s terena, s twittov, s facebookov itd. prihajajo vse bolj srhljivi dokumenti nestrpnosti, fašistoidnosti, sovražnega govora, ampak ker so popustile še zadnje zavore. Najprej seveda zavora ikonografije. Na protestu v Šenčurju so nosili velik domobranski plakat s pozivom k akciji, ob njem je bila kopica udeležencev skinovskega izgleda, pa kajpak tudi neizogibni pripadniki SDS (Grims, Mahnič …). In kot drugo je vzniknila tudi neobrzdanost tistih, ki bi po svoji vlogi in položaju morali biti zadržani. Denimo srednješolski profesorji.
-
Uf, medtem ko so nam Pahorja premierno pekli na žaru, v Sloveniji potekajo surove drame. Sploh je Pahor vse bolj paravan, ki zakriva prave probleme. Njegova norčavost, pa četudi jo izraža kot predsednik republike, ni toliko sporna kakor dejstvo, da je iz takšnih ali drugačnih – a pretežno naklonjenih –razlogov njegove dvorne norčije menda gledalo rekordno število gledalcev. Velja kot vedno: ni kriv bebček, krivi so tisti, ki so bebčka okronali za kralja.
-
»Mislim, da je Slovenija s tem konceptom pokazala, da zna malo drugače gledati nase in na svet. Če pa režiser ni zadovoljen s tem, kar je naredil, pa je to njegova težava. Dejstvo je, da je upravni odbor pripravljal državno proslavo, da smo morali biti pozorni, ker je to državna proslava, tudi na državne simbole. (…)
Kajti to je proslava kulturnega praznika, proslava pesnika, ni pa to politični shod.«
— Janez Bogataj, predsednik UO Prešernovega sklada -
Pravzaprav smo potrebovali kar veliko časa, da smo dojeli, da napredek ni nujno enosmeren, da vselej znova lahko zapademo v regres, dekompenzacijo, v stanje, za katero smo bili prepričani, da smo ga za vedno presegli. Dogajanja v zadnjem času reaktualizirajo tesnobno slutnjo, da je možen ponovni vzpon fašizma. In celo vojne v Evropi ni mogoče v celoti izključiti. Srhljivo spoznanje za tiste, ki smo verjeli v združeno Evropo, ki ob vseh hibah, nedoslednostih, dvojnih kriterijih vendarle vzpostavlja temelje pravne varnosti, zdravstvene in socialne zaščite in demokratičnih standardov. Vsaj za tiste, ki so vključeni v evropski imperij svobode in demokracije. Manj za tiste, ki trkajo na vse bolj zaprta hišna vrata. No, ne bomo ravno dočakali fašizma v estetiki tretjega rajha, ampak so možni (in ponekod že delujoči) modeli postmodernega totalitarizma, ki znotraj formalnega okvira demokratičnega ustroja vršijo avtoritarno, protidemokratično in protiliberalno prakso. Pač, nekakšen fašizem v civilni obleki.
-
»Ker on (Miro Cerar, op. a.), a veš, kaj je, on je zgodba za eno leto.«
— Karl Erjavec je minister v vladi, ki jo vodi premier s pretečenim rokom uporabe -
Pred dobrimi tremi leti, sredi vstajniške vihre proti Janševemu režimu, smo se morda prvič srečali z dobro organizirano, taktično veščo skupino neonacistov, ki so skušali destabilizirati mirne proteste. In ki je policija, ki jo je takrat vodila roka vladajoče stranke, ni razgnala, ampak ji celo omogočila varen odhod s prizorišča … Takrat sem na tej strani ugotavljal, da je šlo za nevaren precedens, saj razmer za fašizacijo družbe in države ne ustvarjajo neonacisti, skini in podobni zafrustrirani fantje, ampak država z nedelujočo, neodzivno represivno in pravosodno strukturo. In predvsem, da se je marsikaj začelo razvijati že veliko prej, kajti fašizem ne zraste čez noč, kot gobe po dežju v topli jeseni. Fašizem je treba negovati, vzdrževati, ščititi, da uspeva. In v tem smo bili, kot vidimo danes, nadvse uspešni.
