Vlado Miheljak
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Dva leva
Si predstavljate, da bi kakšen begunec, ki bi zaprosil in dobil v Sloveniji politični azil, prostodušno izjavil o deželi gostiteljici, da se sicer privadiš, a da nima dobrega mnenja o Slovencih. »Dežela je lepa, folk pa zanič!« Če bi kaj takega slišali od kakšnega azilanta pred zadnjim avtobusarskim mitingom, se dolgo načrtovani napovedovani shod združene desnice ne bi končal tako klavrno (kakšnih dva tisoč najbolj gorečih vernikov), kot se je zadnji, ampak bi napolnili Trg republike vsaj tako kot so ga v času druge Janševe vlade vstajniki.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Dva leva
SDS nam dan za dnem lepo posreduje, kako je lahko tudi laž v funkciji resnice. Končne resnice. Pot k njej je tlakovana s številnimi lažmi. Drobnimi in debelimi. In, ni kaj. SDS je stranka kontinuitete. Kontinuitete laži. V tem so dosledni. No, ni vsak, ki laže, esdeesovec, je pa vsekakor preveč esdeesovcev lažnivcev. Oziroma so praviloma lažnivi tisti, ki javno nastopajo ali se oglašajo. O lažnivosti članov SDS sem v času prve Janševe vlade napisal dva daljša zapisa v Mladini in k svojim trditvam navedel natančne citate in podatke. Denimo, kako so Janša, Grims, Pukšič, Černač, Gorenak repetuirali iste debele laži o nizki povprečni udeležbi na referendumih v Švici in Evropski uniji (na referendumu o lizbonski pogodbi) ter na nadomestnih lokalnih volitvah v Ljubljani (na katerih je zmagala Vika Potočnik), da bi racionalizirali katastrofalno udeležbo na referendumu o pokrajinah junija 2008, ko je prišlo na volišča manj kot 11 % upravičencev.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Dva leva
Pred desetimi leti, 21. 3. 2006, je bil odposlan prvi tvit. Sprva zamišljeno družabno omrežje se je ekspanzivno širilo in danes menda tvita kar 320 milijonov ljudi, vsak dan pa naj bi razposlali 500 milijonov tvitov! Seveda je omrežje s takšnim epidemičnim širjenjem hitro preraslo okvir družabnega in zaradi novih kategorij uporabnikov postalo družbeno. Zato danes ni nikakršna blasfemija, če si predstavljamo, kako, denimo, papež v najmanjši sobici v razkošnih prostorih rimske svete stolice potrpežljivo (potrpežljivost je božja mast, kajne!) sedi na školjki in skuša premagati trdo stolico. Medtem pa s pametnega telefona urbi et orbi pošilja tvite z nabožno vsebino. Kdaj pa kdaj s kakšnim tvitom morda nagovori tudi boga. Na začetku osemdesetih let je Predin še lahko pel, da bog nima telefona, sedaj pa bi si težko privoščil, da ne bi tvital. Če ne tvita, ne obstaja. Bog namreč.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Dva leva
Zaradi pričakovanih silnih reakcij javnosti na zavržno dejanje 24 profesorjev kranjske gimnazije France Prešeren, profesorice nemščine in sociologije Arhove in njihove ravnateljice, kar ni osramotilo samo podpisnikov, ampak tudi šolo zvenečega imena, ter še bolj zaradi sprenevedanja resorne ministrice, kar je osramotilo ves šolski sistem in državo, so bili drugi sodelujoči po krivici spregledani. Na primer Mestna občina Kranj, ki je hotela ravnateljici dijaškega doma Nahtigalovi dati »instrukcije«, na kak način naj se reši nadloge (begunskih otrok). No, še huje pa je s Smučarsko zvezo Slovenije. Ta je sicer na prva poročila, da je tudi ona nasprotovala nastanitvi begunskih otrok, reagirala hitro in odločno: nihče nas ni nič vprašal, nič nismo izjavljali. Po poročanju Dnevnika sta menda aktivno nestrinjanje izrazila »zgolj« dva trenerja Državnega panožnega nordijskega centra v Kranju (ki pa seveda tudi spada pod SZS), v okviru katerega trenirajo mladi skakalci in nordijski kombinatorci. A ravno to zanikanje je razkrilo latentno držo smučarske zveze. Ne samo zaradi brezbrižnosti do aktivnosti dveh panožnih trenerjev, ki prihajata v stik z mladimi smučarji in sta kot taka odgovorna tudi za vzgojo, ampak še bolj zaradi zavzemanja nevtralne pozicije; zaradi »politike nevmešavanja«. Če se komu zdi, da pretiravam, naj poskusi izjavo prevesti v zelo relevantno primerjavo. Z Nemčijo, že pred, še zlasti pa po nacističnem prevzemu oblasti. Takrat so začeli ne samo splošni športni klubi, ampak tudi akademski sabljaški, lokostrelski, veslaški in drugi klubi nasprotovati včlanjevanju Judov. Kako bi danes razumeli, če bi v času nacizma nemška smučarska zveza sporočali javnosti: »Smučarska zveza Nemčije se do problema izključevanja Judov ne bo opredelila, saj je naše poslanstvo jasno. Skrbeti in vzgajati sedanje in nove šampione v vseh smučarskih panogah. Morda je kdo mnenja, da lahko zaradi izjemnih športnih uspehov, ki jih imamo, rešimo vse težave v državi. A žal ni tako.« Danes seveda takšno pasivno pristajanje razumemo kot kolaboracijo z zgodovinsko zavržnim gibanjem in režimom. V tej primerjavi ni prav nič pretiravanja. Enkrat so neprimerni Judje, drugič begunski otroci. Tretjič kdo drug. V splošni obrazec brezbrižnosti lahko po potrebi vstaviš katerokoli marginalno skupino.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Dva leva
Jeseni leta 1957 se je deveterica temnopoltih dijakinj in dijakov iz Little Rocka v Arkansasu v ZDA odločila, da preizkusi praktično veljavnost serije odločitev vrhovnega sodišča o dokončni odpravi vseh oblik rasne segregacije oziroma njene implicitne oblike, ki so jo še v celotni prvi polovici dvajsetega stoletja uveljavljali pod blagovno znamko Separate but equal. Namreč, šestnajstletni najstniki, ki se jih je kasneje prijel vzdevek Little Rock Nine, so se vpisali na gimnazijo in svojo namero, da bodo hodili v »belsko šolo« vzeli zares. Zato so izzvali veliko ogorčenje lokalne belske javnosti.
-
Na levici se prav radi zapletamo v »črkarske« pravde. Tako so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stranke (še zlasti LDS) kategorično, pravzaprav panično otepale stigme, da so leve. Konceptualno so najbrž imele prav, a nedvomno so rasle in se debelile na glasovih (samouvrščenih, samoidentificiranih) levih volivcev. Še več. Celo SMC, stranko »centra«, so izvolili (ti isti) levi volivci pred manj kot dvema letoma. Danes je drugače. Ne le, da se stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo, več ne otresajo stigme, da so leve, ampak ena drugi očitajo, da si oznako levica neupravičeno prilaščajo.
-
Tako, pa je šlo čez rob. Dogajanje se prav lepo ujema z Lorenzevim t. i. hidravličnim pojasnitvenim modelom izbruha agresivnega in destruktivnega vedenja. Predstavlja si ga kot kontinuirano kopičenje pare v vezni posodi, ki se v nekem kritičnem trenutku prelije. Sedaj je tak trenutek. Hudič je vzel šalo. Pa ne zgolj zato, ker s terena, s twittov, s facebookov itd. prihajajo vse bolj srhljivi dokumenti nestrpnosti, fašistoidnosti, sovražnega govora, ampak ker so popustile še zadnje zavore. Najprej seveda zavora ikonografije. Na protestu v Šenčurju so nosili velik domobranski plakat s pozivom k akciji, ob njem je bila kopica udeležencev skinovskega izgleda, pa kajpak tudi neizogibni pripadniki SDS (Grims, Mahnič …). In kot drugo je vzniknila tudi neobrzdanost tistih, ki bi po svoji vlogi in položaju morali biti zadržani. Denimo srednješolski profesorji.
-
Uf, medtem ko so nam Pahorja premierno pekli na žaru, v Sloveniji potekajo surove drame. Sploh je Pahor vse bolj paravan, ki zakriva prave probleme. Njegova norčavost, pa četudi jo izraža kot predsednik republike, ni toliko sporna kakor dejstvo, da je iz takšnih ali drugačnih – a pretežno naklonjenih –razlogov njegove dvorne norčije menda gledalo rekordno število gledalcev. Velja kot vedno: ni kriv bebček, krivi so tisti, ki so bebčka okronali za kralja.
-
»Mislim, da je Slovenija s tem konceptom pokazala, da zna malo drugače gledati nase in na svet. Če pa režiser ni zadovoljen s tem, kar je naredil, pa je to njegova težava. Dejstvo je, da je upravni odbor pripravljal državno proslavo, da smo morali biti pozorni, ker je to državna proslava, tudi na državne simbole. (…)
Kajti to je proslava kulturnega praznika, proslava pesnika, ni pa to politični shod.«
— Janez Bogataj, predsednik UO Prešernovega sklada -
Pravzaprav smo potrebovali kar veliko časa, da smo dojeli, da napredek ni nujno enosmeren, da vselej znova lahko zapademo v regres, dekompenzacijo, v stanje, za katero smo bili prepričani, da smo ga za vedno presegli. Dogajanja v zadnjem času reaktualizirajo tesnobno slutnjo, da je možen ponovni vzpon fašizma. In celo vojne v Evropi ni mogoče v celoti izključiti. Srhljivo spoznanje za tiste, ki smo verjeli v združeno Evropo, ki ob vseh hibah, nedoslednostih, dvojnih kriterijih vendarle vzpostavlja temelje pravne varnosti, zdravstvene in socialne zaščite in demokratičnih standardov. Vsaj za tiste, ki so vključeni v evropski imperij svobode in demokracije. Manj za tiste, ki trkajo na vse bolj zaprta hišna vrata. No, ne bomo ravno dočakali fašizma v estetiki tretjega rajha, ampak so možni (in ponekod že delujoči) modeli postmodernega totalitarizma, ki znotraj formalnega okvira demokratičnega ustroja vršijo avtoritarno, protidemokratično in protiliberalno prakso. Pač, nekakšen fašizem v civilni obleki.
-
»Ker on (Miro Cerar, op. a.), a veš, kaj je, on je zgodba za eno leto.«
— Karl Erjavec je minister v vladi, ki jo vodi premier s pretečenim rokom uporabe -
Pred dobrimi tremi leti, sredi vstajniške vihre proti Janševemu režimu, smo se morda prvič srečali z dobro organizirano, taktično veščo skupino neonacistov, ki so skušali destabilizirati mirne proteste. In ki je policija, ki jo je takrat vodila roka vladajoče stranke, ni razgnala, ampak ji celo omogočila varen odhod s prizorišča … Takrat sem na tej strani ugotavljal, da je šlo za nevaren precedens, saj razmer za fašizacijo družbe in države ne ustvarjajo neonacisti, skini in podobni zafrustrirani fantje, ampak država z nedelujočo, neodzivno represivno in pravosodno strukturo. In predvsem, da se je marsikaj začelo razvijati že veliko prej, kajti fašizem ne zraste čez noč, kot gobe po dežju v topli jeseni. Fašizem je treba negovati, vzdrževati, ščititi, da uspeva. In v tem smo bili, kot vidimo danes, nadvse uspešni.
-
Slovenska zunanja politika je resnično odpovedala na celi črti, zato je vredna kritične obravnave. In zunanji minister Erjavec in premier Cerar sta resnično godna za odstrel. A imata v oblikovanju obrambe kup dobrih, čeprav nehotenih zaveznikov. V zadnjem času sta najbolj izpostavljena piarovca spornega zunanjega ministra Erjavca prav njegova oponenta Milan Balažic in Matej Tonin.
-
Saj se spomnite filma Dobrodošli, gospod Chance (Being There, 1979) z izjemnim Petrom Sellersom v naslovni vlogi, ki je duhovito pokazal, da je v politiki vse možno. Da celo debil lahko postane predsednik mogočne države. Namreč, retardirani Chance je bil vse življenje vrtnar v bogati hiši, in ko mu je gospodar umrl, je brez dokumentov, brez identitete, nesposoben samostojnega življenja, prvič v življenju, zgolj s kovčkom oblačil in z daljincem televizije, prek katere je dotlej imel edini stik zunanjim svetom, zapustil hišo in vrt, ki ga je obdeloval. Naključje je povzročilo manjšo avtomobilsko nezgodo, v kateri je limuzina soproge mogočnika zbila Chancea in so ga zato odpeljali na njihovo posest, da bi ga oskrbeli. Preprosto govorjenje moža, ki je imel, kot je rekla hišna gospodinja Luise, med ušesi puding namesto možganov, je fasciniralo mogočnike, ki so v besednem kolobarjenju o vrtnih opravilih prepoznavali globlje prispodobe in sporočila. Film se konča z bizarno idejo teh istih mogočnikov, da slabega aktualnega predsednika na bližajočih se volitvah nadomestijo z debilnim vrtnarjem, s človekom brez greha, brez senc, brez bremen, če hočejo »ohraniti predsednikovanje«. Pač strici iz ozadja.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Dva leva
Heinrich Heine v svoji tragediji Almansor opisuje dogajanje v iberskem emiratu Granada okoli leta 1500, ko so krščanski vitezi, ki jih je vodil inkvizicijski kardinal Gonzalo Jiménez de Cisneros, zasedli deželo. Mladi Maver Almansor, ki se je v deželo vrnil iz eksila, pove družinskemu služabniku Hasanu, da je slišal, da kardinalovi vojščaki sežigajo svete knjige, ta pa mu resignirano odgovori, da kdor sežiga knjige, na koncu sežiga ljudi. V soboto (19. 12. 2015) je podobno misel, a postavljeno v drugi kontekst v Sobotni prilogi Dela izrazil ugledni profesor italijanske književnosti Noccio Ordine.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Dva leva
No, pa smo spet tam. Namreč tam, kjer se v tej deželi vse začne in se vse konča. Pri kulturnem boju. Naj gre za vprašanje šolstva, svobode združevanja, svobode izražanja, pravic manjšin, položaja žensk, beguncev, migrantov, človeške solidarnosti in tankočutnosti ali zakonskih zvez in posvojitev. Uvrstitev v kulturnem boju posamezniku definira stališča in ne obratno. Pred dnevi ste denimo na portalu Janševe televizije lahko brali o poštenem geju, ki nasprotuje spremembi družinskega zakona. Takšni ljudje so najbolj tragične in največje žrtve, vredne pomilovanja.
-
11. 12. 2015 | Mladina 50 | Dva leva
Če ste optimistično pomislili, da je z nastopom nadškofa Zoreta zavel v slovenski RKC nov veter, ki ga je razpihal reformni papež Frančišek, ste se zmotili. Nekaj časa se je sicer res zdelo tako. A le nekaj časa. Do prve prave preizkušnje. Preizkušnje solidariziranja z grehom svojih sopotnikov. Če so bila Zoretova stališča do mnogočesa, tudi do beguncev, sprejemljiva, je padel, ko je grešni škof Štumpf izrekel hujskaške, brezbožne besede o nesrečnikih, ki potujejo v nemogočih razmerah domnevni sreči in boljšemu življenje naproti. Zore je brez težav podprl grešnega škofa, ki da je »…samo drugače povedal to, kar mislim tudi jaz«. Brez težav je torej podprl greh, da bi ohranil enotnost cerkve. Ne prvi in ne prvič.
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Dva leva
Mojster Yoda in izgubljeni sin
Slovensko zgodovinopisje doživlja razcvet. Zdaj smo kot Kitajci v času kulturne revolucije. Vsak je lahko vse. Vsak pisatelj, publicist, četudi nepismen; vsak glasbenik, likovnik, čeprav brez glasbenega ali likovnega talenta; in tako tudi vsak zgodovinar, četudi ne obvlada predmeta in elementarnih metod stroke. Če je bilo včasih zgodovinopisje elitna disciplina, ki je zahtevala obsežno izobrazbo, obvladovanje metod, je danes drugače. Danes je zgodovinopisje približano ljudstvu. Še več, realizira se Titova ideja, da ljudstvo piše zgodovino. Za ljudstvo. Prejšnji teden sem se ustavil na bencinski črpalki in ob zalogi nagrobnih sveč, umetnih rož, antifriza, porno DVD-jev videl skladovnico knjig uglednega zgodovinarja Romana Leljaka s portretom Janeza Zemljariča. Šoferski dizajn, šoferski format. Čista zmaga ljudstva nad zgodovino!
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Dva leva
»Vložili smo zakon, ki prepoveduje nošenje muslimanskih pokrival. Razlog za to je varnostni in kulturni. Želimo, da se v Sloveniji spoštujejo slovenske navade in tradicija.«
— Janez Janša bi muslimanke odel v slovenska tradicionalna oblačila (23. 11. 2015) -
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Kolumna
9. novembra 1989 je bil ne le za Nemčijo, ampak za celotno Evropo velik dan. Padel je berlinski zid. A dejanje je bilo simbolno, kajti najprej je padel zid v glavah, nato v materialu. Preden so zvečer obmejni organi dvignili zapornice nekoč tesno zaprte meje, so se ljudje in za njimi nemočni in zmedeni vzhodnonemški režim odločili, da je ni več. Zid, ki sta ga obe strani potrebovali za materialno bazo ideološke vojne, je naenkrat postal brez funkcije, zato je padel. Ko se je še zdelo, da bo stal večno ali vsaj tako dolgo, dokler ne bodo vsi Zahodni Nemci prebegnili v Nemško demokratično republiko, kot se je poigraval film Zbogom, Lenin, je bila na zahodni strani 160 kilometrov 3,60 metra visokega betonskega zidu predvsem površina za svojevrsten umet-
-
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Dva leva
Uf, zadeve se res bliskovito spreminjajo. Konec aprila je Cerar na izrednem vrhu EU še razkošno demonstriral slovensko aroganco in brezbrižnost. Po srečanju je povedal, da je Slovenija na izrednem vrhu EU o begunski krizi v Sredozemlju izkazala solidarnost na vse možne načine, in poudaril, da bi država Slovenija lahko sprejela od 15 do 20 beguncev. Petnajst do dvajset? Da. Takrat je bil problem beguncev predvsem problem Grkov, Italijanov; problem drugih.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Dva leva
Ko je življenje v običajnem teku, ne moremo vedeti, kakšni so ljudje zares. Celo tega ne, kakšni smo sami. Če hočemo zares spoznati človeka, sebe ali določeno skupino ljudi, moramo opazovati njihovo ravnanje v točkah in trenutkih osebne ali družbene dekompenzacije. Takrat iz dejanj in reakcij vidimo, iz kakšnega testa je kdo. Zgodovina ima zoprno lastnost, da se ne da popravljati za nazaj. Če bi bilo to možno, bi bile v osebni zgodovini marsikoga drugačne epizode, kot jih poznamo. In marsikdo bi imel za nazaj kaj popravljati. Nekateri kar celotne epohe življenja. Si predstavljate prvaka in sprednjo falango SDS? Bivši navdušeni komunisti. Ne le sledilci, ampak (mali) voditelji. Denimo, Gorenak bi gotovo živel manj shizofreno dvojno življenje, če bi imel v osebni zgodovini namesto članarine in funkcij v partiji vpisan obisk festivala na otoku Wight leta 1970, in prvak stranke bi doživljal manj stresov in nočnih preganjavic, če bi znal povedati, na katerih koncertih novega vala konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih je bil, ne pa, katere pohode v Jajce je vodil. Leta 1977 (v letu prvega koncerta Pankrtov!) je vodil Jajcehod v čast 40. obletnice ustanovitvenega kongresa KPS na Čebinah. Tako pa prvi ne ve, kaj je bilo leta 1970 na otoku Wight, drugi ne, kaj je (nam) prinesel novi val v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih ter zakaj je bilo to pomembno. In zaradi te prtljage imajo omenjeni gotovo slab spanec in težke sanje. Kdo ve, morda jih preganjajo moraste sanje, da zamujajo s plačilom partijske članarine. Pač, osebna zgodovina je nahrbtnik, neodtujljivo vraščen na telo. Vse lahko odvržemo, le nahrbtnika osebne zgodovine ne. Ta ostane, tudi ko nas že dolgo ni več. A tako je v politiki vedno in povsod. Morda politiki sami še pozabijo (no, potlačijo) osebno politično zgodovino, a vedno se bo našel kdo, ki jih bo spomnil na črne packe v osebni zgodovini.
-
30. 10. 2015 | Mladina 44 | Dva leva
Večina bralk in bralcev verjetno zgoraj citirano ljudsko poezijo pozna. Zbirati pa so jo sistematično začeli na portalu Zlovenija. Gre sicer za najbolj odurno in pritlehno pisunstvo, a ga je vredno, pravzaprav nujno, pogledati. Ne zgolj za to, da bi se zgražali, moralizirali, ampak ker iz citiranih modrovanj na FB profilih sledi, da ni več nobenih samoomejitev, celo prikrivanja identitete ne. Ljudje, kot vi in vaši sosedje, znanci, sodelavci. Pač sleherniki, nič posebni, v ničemer, razen v stališčih, izstopajoči. Eden je na selfiju s svojo mamo, drugi na svojem konju, tretji na motorju, četrti na jahti, kakšen s sinkom ali hčerko v naročju, gospa objema svojo frajtonarico, spet druga pozira ob plastičnem dinozavru … Raznoliko, kot je raznolik facebook. A vsi imajo eno skupno lastnost. Bruhajo sovraštvo. In ogenj. Tega skoraj dobesedno. Kajti ob množici idej kaj in kako z begunci, se večina izteče v inačici predloga kako begunce zakuriti in požgati. Zares šokantno pa je, kako ni nobene potrebe po prikrivanju identitete. Sam sem sicer pri navajanju uporabil zgolj začetnico imena, ker obstaja teoretična možnost, da je bila komu ukradena identiteta in bi bil z navajanjem polnega imena prizadet. A ta verjetnost je res majhna. Skoraj nična.
-
23. 10. 2015 | Mladina 43 | Dva leva
Strinjam se z Luko Mescem, ki je pred časom v neki televizijski oddaji s predstavniki strank trmasto zavračal odgovor na vprašanje, ali bi sprejel na svoj dom begunca. Drugi udeleženci so s pridržkom ali brez pridržka in po vsej priliki z debelo figo v žepu kajpak bili pripravljeni sprejeti begunce na svoj dom. Ni toliko problem vprašljiva iskrenost takšnih izjav, ampak to, da je takšno novinarsko vprašanje popolnoma deplasirano. Ni pomembno, kako bi osebno in zasebno ravnal vsak izmed njih, ampak kaj in kako so kot politiki z zaupano odgovornostjo pripravljeni narediti za reševanje begunske krize.
-
16. 10. 2015 | Mladina 42 | Dva leva
Nekega daljnega zimskega jutra v začetku osemdesetih let so me moji berlinski levičarski prijatelji zalotili, kako ob srebanju obupne kave, ki so jo takrat v Nemčiji stregli v velikanskih skodelicah, berem pogrošno literaturo. Namreč Frankfurter Rundschau, ki je takrat veljal za levoliberalni oz. socialnoliberalni odgovor na dominantni konservativni profil Frankfurter Allgemeine Zeitunga (Faz). Süddeutsche Zeitung takrat še ni bil jasno levoliberalno sprofiliran. Očitek mojih prijateljev je kajpak meril na vprašanje, zakaj ne kupujem in berem levičarskega Tageszeitunga (Taz), ki se je od konca sedemdesetih let skušal umestiti na časopisnem trgu. Moj jecljavi odgovor je bil, da nimam denarja za dva časopisa. Zakaj dva, jih je zanimalo. Ja, eden je za jutranjo dozo ideologije in ekologije, drugi za vse ostalo. Vreme, šport, napovedi kulturnih dogodkov in prireditev, promet … No, danes je Taz tudi v tem smislu kompleten časopis. Takrat pač ni bil.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Dva leva
Erjavec mi je všeč. Vedno mi je bil. Pravzaprav me navdušuje. Njegovi nastopi so osupljivo neposredni; tako zelo, da zmedejo še tako spretnega sogovornika. Ko je svoj čas v predvolilni kampanji obiskoval domove starejših občanov, se je v enem od njih na njegov poziv v tretji osebi »Karla volite, on vam bo porihtal penzije« odzvala starejša stanovalka, češ da je isto obljubljal že v prejšnji kampanji. Pa se ni zmedel, ampak je rekel: »Ja, ampak tokrat pa bom zares.« A ne le gerontološka brigada volivcev, ob njem neredko obnemijo tudi politični konkurenti. Ko se je v televizijskem predvolilnem soočenju hvalil, da je obiskal Joška Jorasa in mu izrazil podporo, mu je pariral Dimitrij Rupel, češ, ti si ga obiskal šele tik pred volitvami, »jaz sem ga pa iz hrvaškega zapora spravil«. Pa mu je Erjavec prostodušno odgovoril: »Ja, pa v zapor si ga tudi ti spravil.« Na neki način je Erjavec podoben Georgeu W. Bushu. Svoje šibkosti s prostodušnim razkrivanjem spreminja v prednosti.
-
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Dva leva
Res je. Svet poganjata dve strateški surovini. Perverznost in nafta. To se je lepo videlo, ko so pred kratkim izvolili savdskega veleposlanika pri ZN za predsednika Sveta za človekove pravice. Torej predstavnika države, ki serijsko seka glave državljanom, ki so prekršili rigorozne verske, moralne ali politične norme. Še več (kot je že poročala Mladina), turturo nadgradijo s križanjem trupel z odrobljeno glavo. Pa kaj! Savdska Arabija je porok stabilnosti v naftnem koncu sveta. Se pravi prijateljica Združenih držav, večinske lastnice cirkuške palače na East Riverju. In zato nihče ne bo ustavljal tega perverznega imenovanja.
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Dva leva
V teh dneh bi lahko parafrazirali Janeza Janšo in zapisali, da nikoli ne bomo največji. Nikoli najmočnejši. Nikoli najpametnejši. Lahko pa smo najbolj pridni. Saj se spomnite Janševe krilatice iz leta 2006, ob 15. obletnici osamosvojitve: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Cel govor je tako nesramno spominjal na neki govor Tonyja Blaira iz leta 1997, da ni bilo jasno, ali je Janša govor ukradel Blairu ali Blair devet let prej Janši. A kakorkoli, parafraza drži. Če že nismo najpametnejši, pa smo gotovo najbolj pridni; no, ali pa vsaj najbolj butasti in vodljivi. Tako butasti, da v odsotnosti elementarne solidarnosti in humanosti nismo sposobni poskrbeti niti za lastne interese. Medtem ko so Grki, Makedonci, Srbi in Hrvati ugotovili, da so prisiljeni reševati problem, ki so ga zakrivili drugi, in zato po najbližji in najhitrejši poti spravljajo begunce proti Nemčiji in drugim obljubljenim deželam, mi ravnamo komaj kaj drugače kot Madžari. Še pred manj kot desetimi dnevi smo se lahkotno pridušali in zgražali nad Madžari. Zdaj, ko so begunci na naših mejah, so vsi po vrsti, vlada, opozicija in precejšen del medijske scene, odpovedali. Celo del humanitarcev izraža predsodke in gnev nad prehranjevalnimi in higienskimi navadami nesrečnikov iz daljnih dežel.
-
18. 9. 2015 | Mladina 38 | Dva leva
Oblikovanje parlamentarnih koalicij je naporna in zahtevna dejavnost. Svoj čas je francoski socialist in od leta 1956 do 1957 ministrski predsednik četrte republike Guy Mollet slikovito zapisal, da je oblikovanje koalicij svojevrstna umetnost, kot nošenje levega čevlja na desni nogi, ne da bi pri tem dobili kurje oko. Pač, s koalicijami so težave. Od nekdaj so bile. A z velikimi koalicijami so še večje, pravzaprav zelo velike težave. Ki pa imajo kljub napornemu vložku učinek. Velika koalicija je lahko ovinek mimo zagate volitev, ki ne omogočajo oblikovanja programske koalicije. Če ob razpadu programskih koalicij med legislaturo mandatar včasih vztraja z manjšinsko vlado, se ob pat poziciji na začetku kdaj pa kdaj zgodi, da tam, kjer volilni zakon ne omogoča in tudi politična kultura ne prakticira lahkotnega ponavljanja volitev, oblikujejo veliko koalicijo. Denimo v Nemčiji in Avstriji. A velika koalicija ni velika priložnost, ampak sodelovanje s stisnjenimi zobmi. Zvezna republika Nemčija je v povojnem obdobju trikrat imela veliko koalicijo, dvakrat po združitvi (od leta 2005 do 2009 in od leta 2013). Ampak vedno je velika koalicija nastala zato, ker se je dežela, ki ne računa na ponavljajoče se volitve, znašla v pat poziciji.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Dva leva
Veste, kdo je Dennis Schröder; Schröder mit Umlaut? Ne, ni noben sorodnik nemškega ekonomsko-liberalnega socialdemokrata in bivšega kanclerja. No, če ne veste, najbrž ne spremljate prav podrobno košarke. Fant je po poklicu košarkar, po barvi kože črno-črn kot antracit, po imidžu pa spominja na tipičnega urbanega Afroameričana. Priimek je Dennisu dal oče, Nemec, barvo kože mama, Gambijka. Nemške košarkarske reprezentance si že nekaj časa ne moremo predstavljati brez igralcev intenzivnega pigmenta in eksotičnih priimkov.
